Evropski integracijski proces

Evropski integracijski proces pojmujemo kot strukturno rezultanto delovanja ključnih mednarodnih vladnih organizacij na širšem evropskem in tudi globalnem prostoru (EU, NATO, OVSE in Svet Evrope) v povezavi z delovanjem OZN. To je izvirno in unikatno pojmovanje njihovega sinergičnega delovanja, ki je v obdobju po drugi svetovni vojni in še posebej po koncu hladne vojne preobrazilo Evropo v kontinent z najvišjim standardom življenja, izstopajočim vrednostnim sistemom in drugimi pridobitvami. Evropski integracijski proces je evropska diplomatska, politična in zgodovinska inovacija s petstoletno evolucijo, polstoletnim konkretnim oblikovanjem in tridesetletnim intenzivnim integracijskim pospeškom.

Vestfalski mirovni kongres 1648 lahko razumemo kot začetek evolucije tega procesa. Med prelomnimi spremembami, ki jih je kongres prinesel v evropski prostor, je tudi pojav koncepta nacionalne države kot politične organizacije konkretne družbe (kar je direktno vplivalo na izoblikovanje temeljnih postulatov diplomacije, na katerih ta temelji še danes). V obdobju, ki sledi, se v Evropi oblikuje manjša skupina držav (Anglija, Francija, Nizozemska, Španija, Portugalska, habsburška Avstrija, carska Rusija ter pozneje še Nemčija in Italija), ki z določenimi spremembami v svojem jedru ostane skoraj ista do sredine 20. stoletja. Njihovi medsebojni odnosi v naslednjih stoletjih, vključno s čezmorsko kolonialno ekspanzijo in z različnimi oblikami kongresov, oblikujejo evropsko politično in diplomatsko dinamiko ter vzdrževanje ravnotežja sil. Po koncu druge svetovne vojne pri večjem delu teh držav dozori spoznanje, da je treba v evropsko politiko vnesti drugačen pristop, ki bo omogočil organizirano in nadzirano obnovo skozi dve svetovni kataklizmi porušene Evrope.

Tako v naslednjem desetletju na širšem evropskem prostoru nastanejo temeljne multilateralne strukture, ki so še danes osnova evropske politično-diplomatske paradigme in za katere lahko rečemo, da imajo svoje izhodišče v Atlantski listini (1941). Po ustanovitvi OZN junija 1945 pride v letu 1949 do ustanovitve zveze NATO in Sveta Evrope (SE). V naslednjih letih iz konstruktivne francosko-nemške dinamike nastane vrsta evropskih skupnosti, začenši z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki leta 1957 s podpisom Rimske pogodbe postavijo temelje današnje EU. Dvajset let pozneje je s podpisom Helsinške sklepne listine avgusta 1975 ustanovljena Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), predhodnica današnje OVSE. Skozi procese širitev teh organizacij v obdobju hladne vojne so bili izoblikovani jasni in nepovratni vsebinski temelji evropskega integracijskega procesa, ki je svoj strukturni zagon dobil po koncu hladne vojne ob sočasni okrepitvi globalizacije. Vsebino tega procesa predstavlja sinergično delovanje teh organizacij: kolektivna obramba (NATO), prost pretok blaga, oseb, kapitala in storitev, tržno gospodarstvo, vladavina prava, krizno upravljanje (EU, delno SE in NATO), človekove pravice, demokratične volitve in svoboda medijev (SE, delno EU in OVSE) in kolektivna varnost (OVSE). Na tem je osnovan koncept demokracije, v središču katerega so človekove pravice, vladavina prava in tržno gospodarstvo, kar je podprto s številnimi dodatnimi institucijami (zlasti Evropsko sodišče za človekove pravice) in deklaracijami (Evropska deklaracija o človekovih pravicah in Evropska socialna listina). Ob univerzalnem zavzemanju OZN za svetovni mir in varnost tako trda moč Evrope temelji na delovanju zveze NATO, njena mehka moč pa izhaja iz sinergičnega delovanja EU, SE in OVSE.

Dinamika evropskega integracijskega procesa je bila vzdrževana s širitvami teh organizacij, še posebej zveze NATO in EU. Širitve zadnje so vedno bile odgovor na ključne izzive in krize, s katerimi se je soočala. Navedeno je dobilo strukturni ter integracijski zagon po koncu hladne vojne, ko so praktično vse nove države in tiste, ki so obnovile svojo državnost, pokazale jasno ambicijo vključevanja v sistem teh organizacij. S tem je izoblikovana konkretna in komplementarna podoba evropskega integracijskega procesa, ki ima zaradi razvejanosti držav članic močno transatlantsko in transazijsko razsežnost ter ne vključuje le širšega evropskega prostora, ampak praktično vso severno hemisfero. Politična specifična teža in prednost tega procesa se kaže v dejstvu, da sta v OVSE vključeni tako ZDA kot RF, v zvezo NATO samo ZDA in v SE samo RF, medtem ko v EU ni nobene od teh dveh držav. Evropski integracijski proces je tako globalni unikum, saj na nobenem drugem kontinentu kljub obstoju različnih regionalnih mednarodnih organizacij ne beležimo tako razvejane, prepletene in močne strukturne integracijske dinamike.

Slovenija je postala del tega procesa praktično s samim nastankom, saj je iz politične integracijske ambicije slovenskega osamosvajanja po pridobljenem mednarodnem priznanju izšlo članstvo v EU in zvezi NATO kot temeljni zunanjepolitični cilj. Z njegovo izpolnitvijo leta 2004 ter s serijo velikih multilateralnih projektov je Slovenija tudi postala subjekt tega procesa in se za nekaj časa znašla v njegovem vrhu. Slovenija je država, ki je kot nova članica EU in zveze NATO ter kot prva iz te skupine s predsedovanjem EU 2008 izvedla vrhunska srečanja EU z ZDA, RF, Japonsko in LAC (Latinska Amerika in Karibi) in ki je s predsedovanjem OVSE 2005 vplivala na multilateralne vidike ameriško-ruskih odnosov.

Prihodnost evropskega integracijskega procesa se kaže v dveh vidikih. V vsebinskem v nadaljnji krepitvi in širitvi njegovih temeljnih vrednot ter struktur, v geografskem pa v zaokrožitvi na širšem evropskem prostoru, zato je treba v tem kontekstu tudi razumeti širitev EU in zveze NATO na države Zahodnega Balkana ter dialog Beograd-Priština. To je obenem nova priložnost, da se skozi naslednje predsedovanje Svetu EU 2021 znova okrepi vloga Slovenije v delovanju in sooblikovanju evropskega integracijskega procesa.