Evropska unija
Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ustanovljena leta 1952 iz podobnih pobud in v podobnih okoliščinah kakor nekaj let prej Svet Evrope, čeprav na drugem področju ‒ gospodarskem ‒ in zaradi drugih konkretnih ciljev. Premog in jeklo sta bila v samem jedru gospodarskih sistemov in vojaškega potenciala tedanjih velikih evropskih držav. Ustanovitev naddržavne organizacije, ki naj bi nadzirala in usmerjala razvoj obeh ključnih industrijskih sektorjev, je zadovoljila francoski varnostni interes nadzora nad nemškim oboroževalnim sistemom, po drugi strani pa je poraženi Nemčiji pomagala pri njeni gospodarski obnovi. Posledično so postala gospodarstva prvih šestih držav članic skupnosti tako povezana, da je postala nova vojna med njimi kmalu nepredstavljiva in nemogoča.
Za Jeana Monneta, visokega francoskega državnega funkcionarja, ki je prvi oblikoval idejo o gospodarskem združevanju evropskih držav, je bila Evropska skupnost za premog in jeklo le sredstvo in del daljšega procesa, njegov končni cilj naj bi bila evropska nadnacionalna federacija. Razvoj je v resnici šel v nakazano smer, čeprav verjetno počasneje in postopneje, kakor so si ga zamislili njegovi avtorji. Vendar sta bili po daljših pogajanjih šele 25. marca 1957 v Rimu podpisani dve meddržavni pogodbi, prva o sodelovanju na področju atomske energije (Evroatom) in druga, znana pod imenom »Rimska pogodba« (»The Treaty of Rome«), s katero je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost; obe novi skupnosti sta začeli delovati januarja 1958.
Do sredine osemdesetih let so se prvim šestim članicam prvotne Skupnosti za premog in jeklo pridružili še Združeno kraljestvo, Danska, Irska, Grčija, Portugalska in Španija. Leta 1986 so države članice zaokrožile svoje dotedanje nadnacionalno in transnacionalno sodelovanje z novo pogodbo, imenovano »Enotni evropski akt – Single European Act«, ki je stopila v veljavo 1. julija 1987. Ta pogodba je pomenila prvo resnejšo reformo »Rimske pogodbe«. Vpeljala je možnost odločanja s kvalificirano večino (ne le na podlagi konsenza), program enotnega evropskega trga, razširila je pristojnosti skupnosti na področju socialne politike, okolja in industrije ter opredelila nove postopke za usklajevanje skupne zunanje politike.
V naslednjih letih se je proces evropskega združevanja nadaljeval v naslednjih smereh:
- dopolnjevanje in utrjevanje izvirnih treh evropskih skupnosti in ustreznih meddržavnih pogodb: Evropske skupnosti za premog in jeklo, Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo;
- razvoj programa enotnega evropskega trga v smeri »Gospodarske denarne zveze« (»Economic and Monetary Union«), njen končni cilj je bila skupna evropska denarna enota;
- oblikovanje skupne zunanje in varnostne politike (»Common Foreign and Security Policy«) v okviru »Evropske politične zveze« (»European Political Union«);
- sodelovanje na področjih pravosodja in notranjih zadev;
- sodelovanje na področju skupne evropske obrambe.
V nizozemskem Maastrichtu je bila leta 1992 sklenjena nova evropska pogodba z uradnim naslovom »Pogodba o Evropski zvezi« (»Treaty on European Union«), ki se je je prijelo ime »Maastrichtska pogodba« (»The Maastricht Treaty«). S to pogodbo je bila ustanovljena »Evropska zveza« (»European Union«), ki je zgrajena na treh temeljih (»three pillars«):
‒ na obnovljenih treh prvotnih skupnostih, od katerih je ostala najpomembnejša Evropska gospodarska skupnost, po novem kar »Evropska skupnost« (»European Community«);
‒ na skupni zunanji in varnostni politiki;
‒ in na sodelovanju na področjih pravosodja in notranjih zadev.
Evropsko obrambno (vojaško) sodelovanje pa je tudi po Maastrichtu ostalo zunaj formalnih pristojnosti Skupnosti oziroma Zveze in je predmet meddržavnega sporazumevanja.
Analitični opazovalci povojnega procesa evropskega združevanja ugotavljajo, da je institucionalno povezovanje praviloma sledilo kot kolektivni odgovor na pomembne gospodarske, politične ali obrambne krize, v katerih se je znašla povojna Evropa. Kriza povojne prenove Nemčije je pripeljala do ustanovitve ES za premog in jeklo. Svetovna in evropska kriza vojaške varnosti (korejska vojna, francoska vpletenost v indokitajski konflikt, anglo-francoski vojaški poseg v sueški krizi oktobra in novembra 1956) sta povzročili novo prizadevanje za učinkovitejše združevanje. Kriza svetovne konkurenčnosti evropskih gospodarstev in popolna ohromelost kolektivnega odločanja v sedemdesetih in osemdesetih letih je pripeljala do »Enotnega evropskega akta«. In kriza nemške združitve proti koncu osemdesetih let je spodbudila sklenitev »Maastrichtske pogodbe«.
Očitno je torej, da ne učinkujejo izolirano niti posamezni dejavniki povezovanja niti njihovi konkretni učinki v obliki novih gospodarskih, organizacijskih, političnih in obrambnih povezav. Ti procesi so bili v vsej zgodovini evropskega združevanja tesno prepleteni in soodvisni. Novo krizo do tedaj nepoznanih razsežnosti pa so povzročili padec Berlinskega zidu novembra 1989, razpad Jugoslavije junija 1991 in razpad Sovjetske zveze decembra istega leta. Sorazmerno urejeno evropsko gospodarstvo in arhitektura meddržavnih odnosov sta se nenadoma, v manj kot dveh letih, znašla pred grožnjo državljanskih vojn, gospodarskega razsula, množičnih selitev delovne sile in beguncev in močne politične nestabilnosti na obsežnem ozemlju od vzhodne meje nove združene Nemčije do Urala in še dlje ter od vzhodnih avstrijskih in italijanskih meja preko endemično nestabilnega Balkana do severne meje Grčije. Evropska unija se je medtem spopadala s težko rešljivimi notranjimi problemi ratifikacije novih sporazumov, gospodarske recesije, naraščajoče brezposelnosti, nezmožnosti varnostno in obrambno usklajeno odzvati se na meddržavne in državljanske vojne na Bližnjem in Srednjem vzhodu, na Balkanu in na magrebskem območju.
Evropska unija (»European Union«) pomeni obliko organiziranega sodelovanja med državami članicami na posameznih področjih in je hkrati naddržavna skupnost »sui generis«. »Unijo« lahko pojmujemo tudi kot sistem koncentričnih krogov, ki jih povezujejo različne meddržavne pogodbe, skupni organi in oblike meddržavnega sodelovanja; zato preučevalci Evropske unije radi govorijo tudi o »evropski arhitekturi«, »evropski zgradbi« ali kar o »evropski enoti« (»European entity« ali »edifice«). V pravno-tehničnem pomenu pa je to »zgradbo« mogoče opredeliti kot združeno mednarodno organizacijo, kot združeno konfederacijo ali konfederacijo držav, kot sui generis institucijo s posebnim pravnim sistemom ali celo kot funkcionalno federacijo.
Vsekakor so za Evropsko unijo značilni delitev pristojnosti med centralnimi in nacionalnimi organi, sorazmerna neodvisnost obeh vrst organov, neposredna razmerja med posamezniki in temi organi in vzajemnost centralnega in nacionalnega sodnega nadzora. »Notranja« razsežnost Evropske zveze je »supranacionalno območje« svobodnega pretoka zasebnih in javnih dobrin, ljudi in kapitala. To območje temelji na »evropskem državljanstvu«, ki vsebuje priznanje določenih individualnih pravic, na primer volilne pravice v Evropski parlament, in enako obravnavanje evropskih državljanov na ozemlju vseh držav članic ne glede na nacionalno državljanstvo osebe.
Pomembne politične odločitve res šele vstopajo v formalne pristojnosti organov evropskih mednarodnih organizacij, formalizirane tudi v obliki bilateralnih in kolektivnih meddržavnih sporazumov. Po drugi strani pa je očitno, da se »nekje« in »nekako dogajajo« evropske odločitve o pomembnih političnih strateških usmeritvah. Taka je bila na primer odločitev o sprejemu Rusije v Svet Evrope in s tem dokončna uresničitev vseevropskega dometa te organizacije. Kar pomeni, da sta se po padcu Berlinskega zidu usodi obeh glavnih evropskih mednarodnih organizacij razšli: Evropska unija je (p)ostala ekskluzivna, Svet Evrope pa inkluzivna organizacija. Prva je omejena na nacije približno enake ravni gospodarskega, pravnega, demokratskega in kulturnega razvoja, druga pa je v tem pogledu nediskriminacijska in vsekontinentalna. Morda bi lahko rekli, da je za nekatere države članice Sveta Evrope ta organizacija nekakšna čakalnica in šola za bodoče članstvo Evropske unije. Po drugi strani pa je Svet Evrope oblika sodelovanja med »staro«, zahodno Evropo, ter »novo«, centralno in vzhodno Evropo, pa tudi za območja zunaj zemljepisnih meja Evrope.
Literatura
Jambrek, P. (2014). Demokracija in država: slovenska demokracija in država – ustanovitev, krize in vizije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije; Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta, str. 23–26.