Pristopna pogajanja za članstvo v EU

Začetek slovenske evropske poti predstavlja Brionska deklaracija 7. julija 1991. Po mednarodnem priznanju in navezavi diplomatskih odnosov z njenimi članicami je Slovenija z evropskimi skupnostmi podpisala več sporazumov. Za začetek pogajanj o sklenitvi pridružitvenega (Evropskega) sporazuma, ki je predstavljal prvi korak k polnopravnemu članstvu, slovenskemu strateškemu zunanjepolitičnemu cilju, pa je zaprosila 1. septembra 1993. Prvi pogovori so se začeli še istega leta, vendar so naleteli na zadržke Italije. Ta je na novo odprla vprašanja, ki so sicer že bila urejena z Osimskimi sporazumi iz leta 1975 in Rimskim sporazumom iz leta 1983, o nasledstvu, glede katerih sta se državi med tem že dogovorili. Nanašala so se na nepremičnine optantov, ki so se izselili iz nekdanje Jugoslavije. Namesto dogovorjene odškodnine je Italija sedaj zahtevala vrnitev v naravi. Potem ko je slovenska vlada napovedala spremembo ustave, da bo ta skladna z evropskim pravom, je ministrski svet sprejel mandat o pogajanjih. Ker Italija še vedno ni bila pripravljena podpisati pridružitvenega sporazuma, je pobudo prevzela predsedujoča Španija in uspela s t. i. španskim kompromisom. Pridružitveni sporazum je bil tako podpisan 10. junija 1996. Pred njegovo ratifikacijo v državnem zboru je bilo treba spremeniti ustavo v delu, ki se je nanašal na lastninske pravice tujcev nad nepremičninami. Slovenija je potem nemudoma vložila prošnjo za polnopravno članstvo in dala vedeti, da so cilji, vrednote in načela EU tudi njeni. Podobno kot druge kandidatke iz srednje in vzhodne Evrope je morala za vstop izpolniti t. i. kopenhagenska merila – politična in gospodarska merila ter merila usposobljenosti za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva. To je med drugim pomenilo demokracijo, pravno državo, varstvo človekovih pravic in tržno gospodarstvo. Pogajanja so se uradno začela 31. marca 1998. Glede 31 poglavij (od prostega pretoka blaga do skupne zunanje in varnostne politike) pravnega reda EU (acquis) so potekala na medvladnih konferencah na ravni glavnih pogajalcev, zunanjih ministrov oziroma na ravni namestnikov glavnih pogajalcev, vodij pogajalskih skupin. Veljalo je načelo, da ni nič dogovorjenega, dokler ni dogovorjeno vse. Najtežji sveženj je bil finančni. Slovenija si je želela čim dlje ostati med neto prejemnicami sredstev iz evropskega proračuna. Pogajanja je skupaj s preostalimi devetimi pristopnimi državami končala 13. decembra 2002. Zavezanost evropski ideji so 23. marca 2003 državljanke in državljani Slovenije s kar 89,64 % podporo udeleženih volilnih upravičencev potrdili na referendumu za vstop v EU in NATO. Naslednji mesec je prišlo do podpisa pristopne pogodbe v Atenah in 1. maja 2004 do dejanskega članstva. Dosežen je bil cilj, ki ga je Slovenija zasledovala vse od referenduma leta 1990 o samostojnosti in neodvisnosti.