Bipolarnost in multipolarnost

Razvoj mednarodne skupnosti je pretežni del zgodovine potekal unipolarno z močnimi primesmi spremenljivega ravnovesja. V času do vestfalskega mirovnega kongresa 1648 beležimo izmenjavajoča se obdobja dominacije in prehode iz ene oblike regionalno omejene mednarodne nadvlade v drugo (npr. grške mestne državice, Aleksander Makedonski, Perzija, egipčanska skupnost in njeni faraoni, stari Rim in njegovi cesarji, Bizanc, otomanski imperij, italijanske mestne državice). Vestfalski kongres je utemeljil pojav nacionalne države, ločitev posvetnih od cerkvenih oblasti in okrepil čezmorsko ekspanzijo vodilnih evropskih sil. V Evropi se je oblikovala manjša skupina držav (Anglija, Francija, Nizozemska, Španija, Portugalska, habsburška Avstrija, carska Rusija ter pozneje še Nemčija in Italija), ki je z določenimi spremembami v svojem jedru ostala skoraj ista do sredine 20. stoletja.

Iz njihovega kroga so izšle države, ki so ustanoviteljice tistih mednarodnih organizacij na širšem evropskem prostoru, ki sestavljajo jedro evropskega integracijskega procesa. Ob stalnem sklepanju različnih vrst medsebojnih koalicij ter vojaških konfrontacij ni prišlo do očitne in daljše posamične nadvlade katere od teh držav. Do francoske revolucije 1789 govorimo o monarhičnih, aristokratskih oblikah vladavine v Evropi. Po tem letu je prišlo do postopne krepitve meščanstva in s tem do njegovega vpliva na politično obliko vladavine, ki je z dunajskim kongresom sicer doživela zastoj, vendar je proti koncu 19. stoletja postala prevladujoč trend ter dobila svojo potrditev s koncem prve svetovne vojne in s propadom starih režimov. Z oktobrsko revolucijo 1917 in nastankom Sovjetske zveze se je znotraj do tedaj enovite kapitalistične mednarodne ureditve pojavila večnacionalna država, utemeljena na komunistični ideologiji. Ob hkratnem vzponu ZDA v mednarodni skupnosti od konca 19. stoletja dalje so se tedaj oblikovali zametki bipolarnosti, ki je v ključni meri in globalno zaznamovala drugo polovico preteklega stoletja.

Bipolarnost je postala izrazita in dominantna oblika povojne mednarodne ureditve z začetkom hladne vojne, ki jo je v svojem predavanju v ameriškem Fultonu marca 1946 oznanil britanski premier Winston Churchill. Z izgradnjo Berlinskega zidu leta 1961 je postala hladna vojna temeljna varnostno-politična paradigma mednarodne ureditve v pretežnem delu druge polovice 20. stoletja na globalni ravni. Iz njene politične sporočilnosti izhaja pojem bipolarnosti, ki je predstavljal razdelitev sveta na dve vplivni coni, in sicer ameriško in sovjetsko, oz. dva bloka, ameriški in sovjetski. Politična razdelitev sveta je obenem pomenila tudi varnostno konfrontacijo obeh velesil oz. obeh blokov ter je predstavljala latenten vir regionalnih konfliktov (npr. korejska vojna, vietnamska vojna, iraško-iranska vojna), ki sicer niso nikoli prerasli v vojaški spopad širših, globalnih razsežnosti, kot sta to bili obe svetovni vojni. Izjema je kubanska raketna kriza 1962, ko sta se obe velesili znašli na robu jedrskega spopada, ki bi vsekakor imel globalne razsežnosti.

Bipolarnost je zato pomenila tudi stanje latentne varnosti in stabilnosti, ki je bilo posledica praktično nadzorovane blokovske konfrontacije ter dialoga med obema stranema, ki v bistvu ni nikoli zamrl. Protislovnost te varnosti in stabilnosti je izhajala iz nenehno vzdrževanega stanja medsebojne konfrontacije in ne iz trajne rešitve problemov in kriz.

Konec hladne vojne leta 1989 je prinesel tudi konec bipolarne svetovne ureditve in s tem korenite strukturne spremembe v mednarodni skupnosti. Za nekaj časa je sicer kazalo, da je zmaga zahodnega sveta z njegovim vrednostnim korpusom (predvsem tržno gospodarstvo, konkurenca, privatna lastnina in vladavina prava) prinesla tudi prevlado ZDA kot edine svetovne velesile, ki se je v slabem stoletju vzpela na prvo mesto po gospodarski in vojaški moči ter politično-diplomatskem vplivu na urejanje svetovnih razmer, vendar je s stabilizacijo Rusije, ko je konec devetdesetih oblast prevzel Putin, in s krepitvijo vpliva Kitajske ter tudi Indije prišlo do jasnega obrata k multipolarnosti sodobnega sveta. K temu je zelo pomembno prispevalo intenziviranje evropskega integracijskega procesa, ki je EU, s tem pa integrirano Evropo, v poldrugem desetletju po koncu hladne vojne vzpostavil kot pomembnega globalnega igralca.

Multipolarnost je tako nasprotje bipolarni svetovni ureditvi iz časa hladne vojne. Ključni igralci so ZDA, Ruska federacija in vse bolj Kitajska, ostajajo pa vprašanja, ali bo EU uspela obstati v tej vodilni skupini in kam bo šel razvoj Indije ter tudi Brazilije. Opazna značilnost sedanje multipolarne svetovne ureditve je konceptualna sprememba njene varnosti in stabilnosti. Varnostne grožnje in izzivi so postali precej nepredvidljivi, nekonvencionalni, kombinirani in so manj odvisni od posamičnega delovanja držav. Posledično zahteva zagotavljanje varnosti in stabilnosti hitrejše odzivanje mednarodnih multilateralnih struktur in zaradi tega je prišlo do sprememb v načinu njihovega delovanja. Krepi se vpliv nedržavnih igralcev na varnost, ko nedelujoče oz. propadle države predstavljajo večjo grožnjo mednarodni varnosti in miru kot vojaški potenciali posameznih držav. Vse to je v veliki meri odraz in posledica izrazite globalizacije sodobnega sveta, ki je temeljni dejavnik multipolarnosti. Konkretne zametke multipolarnosti lahko vidimo v obeh svetovnih vojnah, v katerih sta si vsakič stali nasproti dve podobni koaliciji vodilnih svetovnih držav.

Slovenija je svojo neodvisnost in samostojnost ter varnost in blaginjo v ključni meri utrdila s tem, ko je v poldrugem desetletju od svojega nastanka po koncu hladne vojne postala strukturni del evropskega integracijskega procesa (vrh je obdobje od članstva v EU in NATU 2004 do predsedovanja EU 2008, s predsedovanjem OVSE 2005). S članstvom v vodilnih mednarodnih organizacijah ima možnost vplivanja in soodločanja pri urejanju vprašanj mednarodne politike, kar je zanjo vsekakor nov in izzivalen položaj. Slovenija je zagovornica multipolarnosti, obenem pa skuša vzdrževati dobre odnose s ključnimi svetovnimi državami, tako bilateralno (npr. strateško partnerstvo z Nemčijo in Francijo ter Turčijo) kot tudi multilateralno (predvsem znotraj zveze NATO in EU).