Evropska geopolitika: zavezništva 1814–1990

V zlatih, stabilnih časih devetnajstega stoletja so bili zavezniki Avstrijci in Prusi, Rusi in Angleži; po začetnih nesporazumih zaradi francoske revolucije in Napoleonovih vojn so se jim pridružili tudi Francozi. V tem zavezništvu so bili skriti še Slovenci, ki so pomagali organizirati ljubljanski kongres leta 1821. Slovenci so v pomanjkanju narodne samozavesti omahovali, ali naj se oprejo na Pruse ali Ruse²²⁸, vendar bi v vsakem primeru ostali v istem zavezništvu. V dvajsetem stoletju se je Evropa razdelila na tri dele: zahodni, centralni in vzhodni del, ki so se vojskovali med seboj zaradi narodnih pravic, demokracije in ideologije oz. revolucije, ki ni minila tako kmalu kot nekoč francoska. V enaindvajsetem stoletju se je Evropa združila v Evropsko unijo, na tri dele (na Ameriko, Evropo in Azijo) pa se je razdelil svet. V tem stoletju je kljub koncu hladne vojne nesporazumov več kot v 19. stoletju; predvsem pa se Rusija – kot je nekoč preroško napovedal ruski zunanji minister Kozirev – ne more odločiti, ali naj bo evropska ali azijska država. Ta neodločnost moti Nemce, ki potrebujejo rusko energijo, predvsem pa Poljake in druge narode, ki so na svoji koži občutili, kaj pomeni komunistično bratstvo. V tem svetu se relativno slabo znajdejo Slovenci, ker so kljub velikim dosežkom konec prejšnjega stoletja precej zasanjani v čas pred tem, v sredino prejšnjega stoletja. V pridobitve socializma. Spet se sprašujejo, ali naj postanejo bolj pruski ali ruski, da bi postali bolj ameriški, pa si skoraj ne upajo pomisliti.

Na vprašanje, ali so (bili) Nemci angleški zavezniki, je mogoče brez težav odgovoriti, da so to bili v 19. stoletju, nekoliko težje je odgovoriti glede dvajsetega stoletja, odgovor pa spet postane lažji po letu 1990. Danes so Angleži, Francozi, Italijani, Nemci … skupaj z Američani zavezniki v NATU. Izstop Združenega kraljestva iz EU seveda spreminja evropske politične razmere.

Kot beremo v novi Simmsovi knjigi²²⁹, je Hitler svoje glavne nasprotnike videl na kapitalističnem, »plutokratskem«, od Judov omreženem Zahodu, v Angliji in Ameriki. Vojno je začel, ker je ocenjeval, da imajo Nemci premalo življenjskega prostora, da bi se uveljavili kot svetovna velesila, ki bi bila podobna Veliki Britaniji ali ZDA. Lebensraum za prihodnje nemške rodove je videl na Vzhodu, na Poljskem, v Ukrajini in Rusiji. Simms večkrat poudarja, da je hotel Hitler z napadom na Sovjetsko zvezo narediti vtis na Angleže. V Rusiji so se Nemci tako rekoč vojskovali z Angleži. Vse do konca naj bi Hitler poskušal skleniti mir z Londonom in Washingtonom in ju prepričati, da se mora Nemčija povečati zaradi dostojnega preživetja, kot je bilo značilno za Anglijo in ZDA (ki so bile po Hitlerjevem mnenju tako uspešne zaradi germanskih priseljencev). Račun se mu je izšel v primeru Češkoslovaške (München 1938): ob Mussoliniju in Daladieru ga je podprl tudi Chamberlain. Naslednji korak je bila Poljska, zaradi katere so se prebudili Britanci in Francozi, vendar ne kot zavezniki Nemčije, ampak Poljske. Francozi so bili kaznovani že spomladi leta 1940, edini Hitlerjev nasprotnik in neuslišani zaveznik je ostala Velika Britanija. Takšna relativno ugodna situacija je bila seveda mogoča zaradi Hitlerjevega zavezništva s Stalinom. V senci tega zavezništva je Hitler osvajal Evropo. Navsezadnje je bil za svoje »zavezništvo« kaznovan tudi Chamberlain. Vojno Hitlerju je napovedal septembra 1939, odstopil pa je maja 1940. Do junijske operacije Barbarossa je bila v vojni z Nemčijo samo Britanija, decembra 1941 (Pearl Harbor) se ji je pridružila Amerika.