Politični igralci in odnosi na Slovenskem med drugo svetovno vojno

Najprej si moramo odgovoriti, zakaj je treba ali priporočljivo danes, 75 let po koncu druge svetovne vojne, 30 let po koncu hladne vojne in nastanku slovenske države, razpravljati o predvojni SLS, komunistih, partizanih in okupatorjih. Takšna razprava je potrebna, ker se še danes pojavljajo nasprotja, dvomi in dileme, ki niso samo akademski dvomi, nasprotja in dileme, ampak tudi sestavni deli aktualne politike. Ne gre le za to, da različni – vendar enako podkovani – avtorji in politične stranke propagirajo različne razlage istih dogodkov, ampak s temi razlagami utemeljujejo svojo legitimnost, daljnovidnost itn. Poskusov legitimizacije (aktualne »leve« politike) z zmago v drugi svetovni vojni je več kot opiranja na izid hladne vojne in desetdnevne osamosvojitvene vojne.

Kaj pomeni beseda partizan? Slovarji in enciklopedije s partizani večinoma označujejo člane podtalnih oboroženih skupin, kot so delovale pod nemško okupacijo v Jugoslaviji, Italiji in nekaterih delih vzhodne Evrope v drugi svetovni vojni. Kronisti in analitiki namesto imena partizani pogosto uporabljajo ime gverilci, sicer pa »partisan« v angleščini pomeni lastnost, ki je značilna za strankarske privržence, za politično gorečnost in pristranskost. Kdo in kaj pa so bili slovenski partizani? Uradno se imenujejo Narodnoosvobodilna vojska (NOV) in partizanski odredi Slovenije (POS); predstavljajo »oborožene sile« Osvobodilne fronte, v nadaljevanju pa postanejo del jugoslovanske vojske. Partizanski zakon, ki so ga julija 1941 sestavili Aleš Bebler, Franc Leskošek in Edvard Kardelj, pove, da gre za prostovoljce – partizane, ki se hočejo z orožjem boriti za velike osvobodilne cilje slovenskega naroda proti jarmu okupatorskih fašističnih tlačiteljev. Partizani so »osvobodilna ljudska armada slovenskega naroda«; bojujejo se za pravice delovnega ljudstva, so tesno povezani s slovenskimi ljudskimi množicami in se naslanjajo »operativno na vojaško akcijo slavne Delavsko-kmečke Rdeče Armije Sovjetske zveze«. Partizanska prisega omenja še »združitev slovenskega naroda, bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva«.

Če zaupamo izjavam in opazkam očividcev (npr. Franceta Bučarja), strahu pred partizani v začetku vojne ni bilo veliko. Bučar je večkrat razlagal: »V začetku so bili vsi za OF!« Razlog za malo strahu in več simpatij je bil v tem, da je bilo tudi partizanov bolj malo, predvsem pa ljudje nagonsko simpatizirajo z uporništvom in svobodoljubnostjo, kar so pripisovali partizanom in kar so si partizani tudi sami pripisovali. Nekaj pomislekov je – pri tistih, ki so od blizu opazovali slovensko politiko, npr. pri liberalcih, Kocbeku, tudi pri drugih kristjanih in pri SLS – zbudilo dejstvo, da se je slovenska uporniška in svobodoljubna zgodba začela s Protiimperialistično fronto, torej z zavračanjem t. i. zahodnih vrednot. PIF je bila povezana s komunisti, Sovjetsko zvezo in Kominterno. Ob tem je treba vedeti, da je te vrednote oz. anglo-ameriško in judovsko kulturo zavračal tudi Hitler, deloma pa je z njim soglašal Stalin, ki je bil vzornik slovenskih komunistov. Pakt (Ribbentrop-Molotov) iz leta 1939 je po vsej pravici zbujal nezaupanje. Narodnoosvobodilni boj, partizansko gibanje in Protiimperialistično oz. Osvobodilno fronto (PIF/OF) je treba obravnavati v okviru jugoslovanske in evropske geopolitične situacije.

Pred nemškim napadom in okupacijo je imela jugoslovanska vlada prisrčne odnose tako z Nemčijo kot s Sovjetsko zvezo (ki sta bili med seboj – vse do 22. junija 1941 – povezani s paktom Ribbentrop-Molotov). S Sovjetsko zvezo je diplomatske in trgovinske odnose navezala že Cvetkovićeva vlada spomladi 1940, leta 1941 pa sta sledila podpisa dunajskega sporazuma o pristopu k trojnemu paktu in moskovske pogodbe o prijateljstvu. V to harmonično razmerje je posegel državni udar srbskih oficirjev, ki je bil rezultat več procesov. Gotovo so ga spodbujali Angleži, po drugi strani so bili Srbi tudi razočarani nad hrvaškimi dosežki oz. nad sporazumom Cvetković-Maček.

V televizijski oddaji TV Slovenija 9. junija 2020 je Božo Repe kazal slovaško-nemški dokument o slovenski pobudi (Kulovca in Kreka oz. JRZ/SLS) nemški vladi – dan pred začetkom vojne – 5. aprila 1941. Slovenci so preko slovaškega predstavništva v Beogradu – ker pač v Jugoslaviji niso imeli možnosti za samostojno komuniciranje z Nemci – na podlagi naivnih, paničnih in prepoznih ocen mednarodnega položaja Nemcem predlagali, naj podprejo ustanovitev samostojne slovenske ali vsaj slovensko-hrvaške države. Jugoslovanski politiki so ocenjevali, da je bila z državnim udarom storjena velika škoda. Da je tako, se je izkazalo 6. aprila, nato se je jugoslovanska politika s slovenskima ministroma Krekom in Snojem preselila v London, s čimer sta se jugoslovanska in slovenska situacija začeli korenito spreminjati.²⁴⁵

V nasprotju z nekaterimi levi(čarski)mi razlagami, ki poudarjajo predvsem sodelovanje med slovensko vladajočo politiko (Cerkev, SLS) in Nemci, je vendar neizpodbitno, da se je jugoslovanska (londonska) vlada postavila proti Nemcem in da ji je Osvobodilna fronta v Ljubljani sledila po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo poleti 1941.²⁴⁶ Nastali sta dve osvobodilni politiki in ekipi: prozahodna in prosovjetska; konservativna in revolucionarna. Hitler je imel v Jugoslaviji dva nasprotnika: Tita in Mihailovića, ki je bil obrambni minister londonske vlade. Angleži oz. zavezniki so podpirali londonsko vlado, Titovo partizansko gibanje pa so priznali šele 1. decembra 1943 v Teheranu.²⁴⁷

Slovenci so postali previdnejši do Osvobodilne fronte, kar potrjuje tudi Možinova knjiga Slovenski razkol, leta 1942, ko se je izkazalo, da se je vojna iz slovensko-nemške fronte prenesla na slovensko notranjepolitično fronto: na kmečko-meščansko-proletarske, tradicionalno-revolucionarne, anglofilsko-rusofilske spore. Uspeh in nevarnost komunistične politike sta bila povezana z umikom slovenske meščanske politike v izgnanstvo. Izkazalo se je, da je bil komunistom in partizanskemu gibanju prepuščen in v njihovo korist izpraznjen velik političen prostor. Po vsem videzu je bila kraljeva vlada v Londonu, kar zadeva slovenske razmere, brez moči. Londonska vlada in njeni angleški botri so sicer res svetovali previdnost in varčevanje z močmi, vendar nikakor niso mogli zagovarjati kolaboracije, h kateri so spodbujale domače razmere. Posebej v Ljubljanski pokrajini in na Dolenjskem so se ljudje pogosto znašli med tnalom okupatorja in nakovalom komunistov. Izmenično so se bali prvih in drugih, torej so iskali zaslombo zdaj pri okupatorjih, zdaj pri partizanih. K strahu pred partizani in k njegovemu zavračanju, kolikor ga je bilo, je gotovo prispevala protikomunistična propaganda. Protipartizanskemu gibanju (npr. ustanavljanju vaških straž in domobranstva) so botrovali likvidacije²⁴⁸, ideološki, družinski in osebni obračuni. Strah in odpor so izzivale likvidacije znanih osebnosti, kot sta bila Ehrlich in Natlačen; odmevno je bilo nasilje nad premožnimi Slovenci, kot je bil npr. Rado Hribar, ki je bil občasno celo pomagal partizanom. Nesporno je k strahu (ne le do Nemcev in Italijanov, ampak tudi do partizanov) prispeval teror okupatorja, npr. streljanje talcev, pošiljanje v taborišča, kar so okupatorji prikazovali kot posledico partizanskega odpora.

Veliko vprašanje je, ali je partizansko nasilno ravnanje med zasedbo Trsta (1. 5. – 12. 6. 1945) odločilno prispevalo k izgubi Trsta, s tem pa k posebni geopolitiki severnega Jadrana, pomanjkljivosti položaja/značaja Slovenije kot pomorske države itn. O tem vsak po svoje pišeta Edvard Kardelj²⁴⁹ in Bogdan C. Novak. Kot je znano, je maršal Alexander 19. maja 1945 Titovo ravnanje v zvezi s Trstom primerjal s Hitlerjem in Mussolinijem.²⁵⁰ Tržaške problematike in jugoslovanskega vedenja v Trstu se v svojem Londonskem dnevniku dotika tudi Izidor Cankar. Konec leta 1944 je bilo (glede na Titove izjave²⁵¹ in izjave Cankarjevih britanskih sogovornikov) videti, kot da bo po vojni Trst jugoslovanski.²⁵² Pač pa Cankar prav pri koncu dnevnika, ki ga piše v Atenah, poroča o spremembi britanskih stališč:

»… naši partizani niso bili več zanimivi, pač pa so postali Angliji neprijetni naši odnosi do Rusije. Sir Orme Sargent me povabil  na kosilo, na obed diskusij in kontroverz, med katerimi očital , da Tito ni držal besede, ko je zasedel Trst proti dogovoru, da se naša vojska slabo obnašala tam, da kažemo sovraštvo do Angležev, ko njihovim ladjam nismo hoteli dovoliti vhoda v Split itd. To se bo maščevalo nad nami samimi, veliki si že sami kako pomagajo.«²⁵³

Po poročilih Kardelja in Cankarja je Jugoslavija pričakovala, da bo dobila Trst, ker je bila zaveznica Angležev in še posebej Sovjetske zveze, Italija pa je bila v vojni poražena. Navsezadnje se je izkazalo, da je Jugoslavija Trst izgubila, ker je bila komunistična država. Da so partizani odločilno prestrašili Slovence po koncu druge svetovne vojne, je neizpodbitno. Zaradi zunajsodnih pobojev in montiranih procesov strahu ni bilo kmalu konec, iz njih pa so se razvili veliki politični problemi celo v času slovenske neodvisnosti.