Monopolizem Osvobodilne fronte: prepoved upora zunaj njenega okvira
Tradicionalni tabor slovenske politike, ki ga je predstavljal Marko Natlačen, se je 3. aprila 1941 odločil, da ne bo v ničemer podpiral okupatorjev, vendar bo v odnosu do njih taktiziral.235 26. maja so nato sprejeli sklep o ustanavljanju ilegalne vojaške organizacije, ki naj bi »pomagala zahodnim zaveznikom in pripravljala slovenski narod na trenutek, ko bodo zahodni zvezniki zahtevali od njega vojaški nastop«.236 Glede vojaškega nastopa je tradicionalni tabor zagovarjal »taktiko čakanja na ugoden trenutek«, pri čemer se je bal okupatorjevih represalij. Kot poroča Možina, je Osvobodilna fronta septembra 1941 »razglasila monopol nad odporništvom in s tem tlakovala odprto konfliktno razmerje do drugih odporniških iniciativ in jugoslovanske vlade v Londonu«.237 Komunisti so poleg tega uveljavili »normo, da kdorkoli napada partijo, vrši protinarodno delo in je izdajalec«.238 Septembra 1941 je vrhovni plenum OF postal »edini pooblaščen«, da na Slovenskem organizira in vodi oborožen upor. Komunisti so – z drugimi besedami – prepovedali nastanek oboroženih enot zunaj OF, čeprav bi nastale zaradi boja proti okupatorju. Razvoj je presegel takšno prepoved: oborožene enote, ki so nastale zunaj OF, so bile večinoma usmerjene proti OF.
Osvobodilna fronta, ki sta jo vodila Kardelj in Kidrič, se je razglasila za »edinega predstavnika slovenskega naroda«.239 Kot piše v Partizanskem zakonu, so bili slovenski partizani del jugoslovanske vojske, ki je bila povezana z Rdečo armado. Krog je bil sklenjen. S podpisom Dolomitske izjave (1. marca 1943) so nekomunistični člani in članice OF priznali prednostni oz. monopolni položaj Komunistične partije, ta pa je poskrbela za revolucionarno napeljavo med Slovenijo, Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo; za zavarovanje revolucionarnih tradicij in pridobitev socializma. V takšnih razmerah seveda ni bilo prostora za razumevanje alternativ ali konkurentov.
Z nekega višjega, bolj odmaknjenega vidika sta bila slovenski tradicionalni in slovenski revolucionarni tabor zaveznika. Drugače povedano: zahodno/liberalno usmerjeni slovenski politiki (recimo privrženci kraljeve/londonske vlade) in sovjetsko usmerjeni člani Osvobodilne fronte so imeli istega nasprotnika – tako kot so bili po 22. juniju 1941 zavezniki Angleži in Sovjeti. Oba slovenska tabora pa sta imela pomanjkljivosti. Tradicionalni tabor je bil obremenjen zaradi občasnega sodelovanja z okupatorjem, revolucionarni tabor (vsaj do 22. junija 1941) zaradi pakta Molotov-Ribbentrop. Ob koncu vojne so bile obremenitve revolucionarnega tabora pozabljene, obremenitve tradicionalnega tabora pa zmanipulirane in izkoriščene za daljnosežne sankcije. O teh je v svojem Londonskem dnevniku razmišljal Izidor Cankar. Sanjaril je o združitvi domobrancev in partizanov, ki bi bila z »višjega« vidika seveda najbolj priporočljiva.
Obremenitve revolucionarnega tabora, pa ne le rusko-nemško zavezništvo, ampak predvsem privrženost sovjetski družbeni ureditvi, so imele daljnosežne posledice za življenje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990. Osamosvojitev in ustanovitev samostojne države sta ponudili možnost izbrisa vseh obremenitev, vendar ta možnost ni bila (zadostno) izkoriščena. Vedno znova se vračamo k obremenitvam, ki jih je objektivno in za vse čase izbrisal konec hladne vojne. Nasledniki slovenskega revolucionarnega tabora so zadržani do konca hladne vojne, ki je pomiril/pobotal/spravil nekdanje sovražnike. Rajši kot NATO, ki spominja na zavezništvo tradicionalnega tabora, in rajši kot Evropsko unijo, ki je organizacija evropske sprave, imajo Organizacijo združenih narodov, ki je po eni strani (glede na stalne člane Varnostnega sveta) pod kontrolo zaveznikov v drugi svetovni vojni, po drugi pa ujetnica neuvrščenih držav, ki tu in tam zbujajo vtis, da predstavljajo svetovni proletariat, torej nekakšno revolucionarno perspektivo.
Literatura
Možina, J. (2019). Slovenski razkol. Ljubljana: Medijske in raziskovalne storitve, J. Možina [et al].
Vodopivec, P. (2006). Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana: Modrijan.
Opombe
O distanci do okupatorja oz. o taktiziranju so razpravljali na sestanku SLS 3. aprila, na katerem se je kot vodja utrdil Natlačen. Glej Možina, 2019, str. 45.
Ibid., str. 55.
Ibid., str. 65.
Ibid.
Vodopivec, 2006, str. 275.