Nacionalizem in internacionalizem pri slovenskih komunistih

Celo t. i. levi slovenski zgodovinarji, ki izhajajo iz internacionalističnih stališč, govorijo, da komunisti na začetku druge svetovne vojne niso bili bogvekaj navdušeni nad Jugoslavijo, ki so jo imeli za ponesrečeno versajsko tvorbo. Glede na komunistično/marksistično/leninistično ideologijo bi lahko sklepali, da je bila Jugoslavija nekako preveč tesen okvir za Slovence. Morda bi bila ustreznejša oblika slovenskega življenja sovjetska republika, če Slovenci že ne bi postali direktni občani sveta?²⁴⁰ Kardelj se – zanimivo – zavzema za samoodločbo, ki je ne razume kot nekakšne prehodne politike, ampak kot »pogoj, brez katerega ni mogoče doseči neoviranega napredka socializma in se ne morejo normalno razvijati objektivni procesi zbliževanja in spajanja narodov«.

18. aprila 1937 je Edvard Kardelj na Čebinah pripravil ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije:

Z Manifestom ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije so slov. komunisti predvsem opozorili na nevarnost, ki je grozila slov. narodu od napadalnega fašizma Nemčije in Italije, pozvali so k združitvi vseh slov. političnih sil v obrambo narodovega obstoja, poudarili odgovornost delavskega razreda za usodo slov. naroda in ugotovili, da sta njegova prihodnost in obstoj zagotovljena le v svobodni zvezi jsl. narodov v obliki zvezne države. Manifest je tako jasno izrazil nacionalni program praktične revolucionarne akcije slov. komunistov, sprejemljiv tudi za morebitne zaveznike med demokratičnimi silami v slov. družbi.²⁴¹

Julija 1940, v času veljavnega sprazuma med Hitlerjem in Stalinom, so komunisti v Resoluciji, ki je bila sprejeta na 1. konferenci »Komunistične stranke Slovenije«, odgovornost za vojno pripisali Angležem in Francozom oz. »zahodnemu imperializmu«, ki naj bi želel porušiti trdnjavo protiimperializma – Sovjetsko zvezo.²⁴² Takrat je slovenske komuniste bolj od samostojne Slovenije in bolj od povezave z Jugoslavijo zanimala evropska revolucija pod vodstvom Sovjetske zveze.

Med Temeljnimi točkami Osvobodilne fronte (1. novembra 1941), ki niso nastale po Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo (6. aprila), torej v času veljavnega sporazuma med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ampak šele po napadu 22. junija, najdemo naslednjo formulacijo: »/…/ stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov Osvobodilna fronta ne priznava razkosanje Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.«

Nasledniki in zagovorniki socialističnih/komunističnih tradicij, kronisti in komentatorji, ki se/jih prištevajo/prišteva k t. i. levici, pogosto trdijo, da je bila Slovenija država že v času socialistične Jugoslavije, pri čemer se sklicujejo na ustavo iz leta 1974, ki je bila – kot je znano – delo Edvarda Kardelja (sicer avtorja Razvoja slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939). V uvodu Kardeljeve ustave piše:

»Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, se je slovenski narod /…/ združil z drugimi narodi /…/«²⁴³

Ustavno besedilo ne dopušča dvoma, da je Slovenija pravico do samoodločbe že izkoristila in da je zavezana bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov, ki ju varujeta ustavno zasidrana enotna in edina Zveza komunistov, poleg te pa predvsem vizija komunizma (»vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah«²⁴⁴). V socialističnih časih je Slovenija (podobno kot republike Sovjetske zveze) imela ustavo, ni pa imela niti svoje vojske niti diplomacije, ki sta nujni sestavini državnosti.