Izključevanje in razkol v slovenski politiki: Narodni svet in Osvobodilna fronta

O medsebojnem izključevanju vodilne slovenske stranke in komunistov oz. Narodnega sveta in Protiimperialistične oz. Osvobodilne fronte poročajo vsi vidni slovenski zgodovinarji od Vodopivca do Možine, posebej nazorno pa dogajanje – sklicujoč se na Lamberta Ehrlicha in bana Marka Natlačena – opisuje Ciril Žebot:

»/Zastopniki KP so/ izrazili željo po sodelovanju, ki pa jo je Narodni svet soglasno odklonil. NSS je namreč nastal kot vsenarodno sodelovanje zakonitih političnih strank, ki so nastopale na predvojnih volitvah, po prestanku jugoslovanske oblasti pa naj bi po demokratičnem merilu vzpostavile slovensko narodno oblast. Tako imenovana KP je bila ne samo maloštevilna, marveč tudi ni bila zakonito priznana politična stranka. Poleg tega je bila kot nesamostojen odsek (,sekcija‘) Kominterne vezana na sovjetsko-nemško pogodbo in je bila zato ostro proti zahodnim zaveznikom, in to v času, ko je od Nemcev na uničenje obsojeni slovenski narod stavil vse svoje upe v dokončno zmago zahodnih zaveznikov. Prisotnost KP v Narodnem svetu bi tudi utegnila dokončno nagniti bližajoče se Nemce in Italijane, da v zasedeni Sloveniji ne bi pripustili obstoječe slovenske banovinske in občinske uprave.«²³⁰

11. aprila 1941 je Slovenec poročal, da sta ban in Narodni svet »prevzela na našem ozemlju izvrševanje vrhovne oblasti«. Ta oblast je trajala deset dni. Po drugi strani so člani Društva prijateljev Sovjetske zveze, med katerimi so bili komunisti, krščanski socialisti, t. i. levi Sokoli in kulturni delavci, 26. aprila ustanovili Protiimperialistično fronto (PIF). Pri Josipu Vidmarju v Rožni dolini so se zbrali: Kidrič, Ziherl, Bebler, Jože Rus, Tone Fajfar, prof. Šturm in Ferdo Kozak.²³¹ Edvard Kocbek se je organizaciji pridružil pozneje (julija 1941), sicer so se vanjo vključevale (in iz nje izstopale) različne skupine, ki so nasprotovale tradicionalnim strankam. Med njimi je bila tudi skupina liberalcev Črtomira Nagodeta, ki so ga februarja 1942 iz OF izključili. Žebot se pritožuje:

»Niso pa komunisti k ustanavljanju OF povabili zastopnikov slovenskih demokratičnih političnih strank, ki so po predvojnih volilnih rezultatih predstavljale veliko večino Slovencev, niti jih niso pozneje vprašali, ali bi se želeli naknadno pridružiti že obstoječi oz. preimenovani OF.«²³²

Odnos med Natlačenovim Narodnim svetom in Kidričevo PIF/OF leta 1941 je bil na neki način podoben razmerju med uradno oblastjo²³³ in novimi strankami²³⁴ leta 1989. Seveda s to razliko, da so se vse stranke, vključno s komunisti, složno zoperstavile Miloševićevemu napadu 25. junija 1991. Komunisti so revolucionarno miselnost (utemeljevanje monopola oblasti z zgodovinsko nujnostjo) prenesli iz Dolomitske izjave v jugoslovanski/slovenski politični sistem, ki je trajal do leta 1990. Sledovi revolucionarne miselnosti se poznajo še trideset let po ustanovitvi neodvisne in demokratične slovenske države.