Upor Slovencev proti okupatorju 1941–1945

Vprašanje slovenskega upora proti okupatorju je pomembno in vznemirljivo najprej zaradi zavajajočega datuma 27. oz. 26. aprila 1941, ko ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), ampak Protiimperialistična fronta (PIF). OF je pač pozivala k oboroženemu odporu proti okupatorju po 22. juniju 1941, konkretno v sedmih Temeljnih točkah, ki jih je Vrhovni plenum OF objavil 1. novembra 1941. Pred tem datumom je bilo nekaj nesistematičnih akcij, ki jih je izvedlo – po Vodopivcu – 19 partizanskih enot z okoli 700 borci. Prvi oborožen spopad (z italijansko orožniško patruljo na Mali gori nad Ribnico 13. maja 1941) je bil delo skupine »tigrovcev« (TIGR). Prvi spopadi med partizani in okupatorji so bili bolj ali manj diverzantske akcije, poseben problem pa so bili politični umori, ki so jih v skladu z revolucionarno miselnostjo izvajali komunisti oz. VOS. Peter Vodopivec piše:

»V času pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo pa so čakali in se še obotavljali tudi komunisti s Protiimperialistično fronto … Toda končno odločitev o začetku oboroženega upora so v jugoslovanskem in slovenskem komunističnem vrhu sprejeli šele, ko so 22. junija 1941 nemške čete vkorakale na sovjetsko ozemlje … Vseeno je vodstvo Osvobodilne fronte še omahovalo in je na oboroženi boj proti okupatorju in ,na strani ZSSR‘  dokončno pozvalo šele konec julija 1941 …«²⁵⁶

Podobno razlaga Jože Možina:

»Tak primer je bil obračun partijskega vodstva z dejavno komunistko Angelo Vode, ki je o tem /da je KPS zvesto sledila navodilom Kominterne, op. D. R./ zapisala: ,Takoj pa, ko je bil sklenjen pakt Hitler-Stalin, so nas komunisti opozorili, da je vsa protihitlerjanska propaganda prepovedana. V duhu navodil Kominterne so celo zagovarjali Nemčijo, češ da se samo brani pred zahodnimi imperialisti.‘

… Komunisti realno niso bili zavezniki nacistov, ampak nasprotno – po načinu delovanja sorodna totalitarizma sta si bila rivala in sta se medsebojno izključevala. A v uradnih stališčih je bila bolj kot to pomembna linija Kominterne, ki je tudi slovenske komuniste s Kardeljem in Kidričem na čelu upognila v bolj ali manj aktivno podporo paktu Hitler-Stalin …

… slovenski komunisti (so) krivdo za vojno znova in znova valili na Veliko Britanijo in Francijo, medtem ko sta bili po njihovem mnenju Sovjetska zveza in tudi Nemčija, ki sta vojno začeli, bolj kot ne žrtvi zahodnih imperialistov.«²⁵⁷