Vidmar, Josip
Josip Vidmar je bil kot literarni kritik in esejist, dramaturg in prevajalec osrednja osebnost predvojnega kulturnega življenja, med drugo svetovno vojno in po vojni so se temu pridružile pomembne kulturno upravne in politične naloge. V sklopu tega življenja in dela je pozornosti vredno tisto, s čimer se je vključeval v proces utrjevanja slovenske narodne zavesti, jezikovne in kulturne avtonomije ter iz tega izvirajoče ideje slovenske osamosvojitve. Izšel je iz meščansko liberalnega okolja, po vojnih in ruskih ujetniških letih, ko je od blizu spoznaval rusko kulturo in sovjetsko revolucijo, se je oblikoval v izrazitega svobodomiselnega intelektualca s poudarjenim antiklerikalizmom. V dvajsetih letih se je pod vplivom B. Croceja in F. Nietzscheja usmerjal k zgolj estetskemu razumevanju umetnosti in individualizmu v etiki. V tridesetih letih se je preusmeril k širšemu, nacionalno in humanistično razumljenemu poslanstvu slovenske kulture. V knjigi Kulturni problem slovenstva (1932) je obranil popolno kulturno avtonomijo Slovencev in se s tem postavil proti slovenskemu liberalizmu, ki je zagovarjal jugoslovanski unitarizem. Na tej podlagi se je proti koncu tridesetih let lahko približal slovenski komunistični partiji in njenemu novemu nacionalno revolucionarnemu programu, ki naj bi slovenskemu narodu zagotovil v jugoslovanskem federativnem okviru večjo avtonomijo. Sledilo je njegovo sodelovanje v Društvu prijateljev Sovjetske zveze in pri ustanavljanju Protiimperialistične oziroma Osvobodilne fronte v aprilu 1941. V teh in drugih organizacijah je po svojem odhodu v partizane v začetku leta 1942 zasedal vodilne položaje. Teh je bil deležen po koncu vojne v širšem jugoslovanskem okviru na federativni ravni. Leta 1948 je po resoluciji Informbiroja podprl Titovo politiko in manifestativno postal član Komunistične partije. V petdesetih letih, ko je postal dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je polemiziral z marksističnimi teoretiki, ki so podrejali umetnost ideologiji, in podpiral mlajše pesnike in pisatelje, ki so to zavračali. V šestdesetih letih je polagoma začel odklanjati dela mlajših generacij, eksistencialistov in modernistov, ker jih je imel za dekadentna in nihilistična. V tem duhu je leta 1968 podpisal z drugimi manifest »Demokracija da, razkroj ne!«. Po letu 1970 njegovi konservativni pogledi na kulturo, umetnost in literaturo niso bili več deležni nedeljene podpore odločujočih partijskih organov. Ves ta čas je ostajal zvest usmeritvi, ki ga je vodila med obema vojnama – odporu do Cerkve in katolištva, ki ju je imel za nevarna svobodnemu mišljenju in umetniški ustvarjalnosti, in pa delu za slovensko jezikovno in kulturno avtonomijo, čeprav v okviru socialistične jugoslovanske federacije. Ta težnja je bila okoli leta 1990, ko je komunistična Jugoslavija razpadla, razlog, da je sprejel idejo slovenske državne osamosvojitve in jo tik pred smrtjo podprl.
Literatura
Kos, J. (2015). Ideologi in oporečniki. Ljubljana: Beletrina.
Ocvirk, A. (ur.). (1975). Josip Vidmar. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Rupel, D. (1989). Slovenski intelektualci. Od vojaške do civilne družbe. Ljubljana: Mladinska knjiga.