Hladna vojna

Hladno vojno splošno opredeljujemo kot obdobje resnih političnih napetosti med Sovjetsko zvezo in državami pod njenim ideološkim vplivom (vzhodni blok) ter ZDA in Zahodno Evropo (zahodni blok), ki so nastale kot posledica blokovske ureditve Evrope po drugi svetovni vojni (srečanje Stalina, Roosevelta in Churchilla v Teheranu in na Jalti). Čeprav so bile ZDA, V. Britanija, Francija in ZSSR med drugo svetovno vojno zaveznice, so v Washingtonu kmalu spoznali, da bo po padcu nacizma sodelovanje s Stalinom nemogoče. Prav tako je Moskva ZDA obtoževala prepozne vključitve v vojno v Evropi (odprtje zahodne fronte), zaradi česar je padlo več milijonov državljanov ZSSR. K razkroju zaupanja so dodale svoje še blokada Berlina (1948/1949), medsebojne ideološke obtožbe širjenja komunizma v Vzhodni Evropi oz. kapitalističnega imperializma, pri čemer sta strani druga drugo obtoževali, da si želita ideološko podjarmiti tudi tretji svet. Zahodni blok je Moskvo obtoževal ekspanzionizma komunistične ideologije, nedemokratičnosti, tiranije, vohunske dejavnosti ter vmešavanja, vzhodni pa zahodnega kapitalistične ideologije, imperializma, jedrskega oboroževanja ter doktrine predsednika H. S. Trumana (1945–1953), po kateri naj bi imele ZDA moralno dolžnost podpirati posameznike in gibanja, ki se upirajo totalitarnim režimom (komunizmu). Ta je postal uradna politika v Vzhodni Evropi do leta 1990 . Izraz »hladna vojna« (»mir, ki ni mir«) je prvič uporabil britanski avtor George Orwell v eseju Ti in atomska bomba (1945), populariziral pa ga je vpliven ameriški novinar W. Lippmann (1947).

Globalna ureditev po drugi svetovni vojni je bila zaznamovana z interesnimi in ideološkimi sferami obeh velesil, zato je bil svet do konca 80. let 20. stoletja dejansko razcepljen med vplivi Moskve in Washingtona, komunizma na eni ter kapitalizma na drugi strani. Med dvema ideološkima svetovoma ni bilo sodelovanja, pogosto celo gospodarskega in športnega ne, ampak konstantna politična ter varnostna napetost in oboroževalna tekma. Najbolj dramatično je bilo tekmovanje v jedrski oborožitvi, ki so si jo l. 1949 oskrbeli tudi v Moskvi, tedanji ameriški predsednik Truman pa je takoj napovedal, da bodo v ZDA izdelali superbombo, s katero se bodo branili pred grožnjami Moskve – jedrska vojna. Vojaška (medcelinske balistične rakete) in ideološka napetost (vzpon komunizma v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Lat. Ameriki) sta se iz Evrope prenesli tudi v dežele tretjega sveta in celo v vesolje (Sputnik : Apollo). ZDA so Moskvo obtoževale, da želijo z infiltracijo komunistov v ZDA spodkopati demokratični režim ter da si za tak projekt iščejo lojalne zaveznike (Kuba, Vietnam, S. Koreja). Za takšno stanje odnosov med velesilama se je uveljavil izraz hladna vojna, ki je v Evropi v obdobju po koncu vojne označeval tanko mejo med mirom in oboroženim spopadom Vzhoda in Zahoda. »Železna zavesa je bila spuščena od Sczecina do Trsta.« (W. Churchill). Tekla je prav po slovenski zahodni in severni meji ter presekala slovensko narodno telo. »Cefrali« so jo mnogi slovenski oporečniki, zlasti kulturniki.

V širšem kontekstu je bila zanimiva pobuda Indije, Egipta, Indonezije in Jugoslavije o t. i. »tretjem bloku« – kot se je imenovalo na prvi konferenci v Beogradu leta 1961 ustanovljeno gibanje neuvrščenih držav, ki niso želele pripadati ideološkemu vplivu Moskve ali Washingtona.

Začetek konca hladne vojne predstavljajo reforme M. Gorbačova v Sovjetski zvezi (glasnost, perestrojka) ter politika predsednika ZDA R. Reagana, ki sta tako po strateški kot po človeški plati precej spremenila do takrat hladne odnose med velesilama in konec 80. let 20. stoletja opazno vplivala tudi na razkroj ideoloških zamer. Bolj kot te so h koncu napetosti pripomogle katastrofalne gospodarske razmere v vseh državah vzhodnega bloka, teptanje človekovih pravic ter skorumpirane elite. Za konec hladne vojne velja razpad Varšavskega pakta in padec Berlinskega zidu 9. novembra 1989

Pojem označuje politično napetost med Vzhodom in Zahodom, med nekdanjima zaveznicama Sovjetsko zvezo in ZDA. Po izjavah zgodovinarjev naj bi se začela kmalu po koncu druge svetovne vojne. Njen začetek sta napovedala ameriški odpravnik poslov v Moskvi George Kennan v »dolgem telegramu« februarja 1946 in Winston Churchill v ameriškem govoru o »železni zavesi« 5. marca 1946. Doktrino, ki je predpostavljala (materialno, finančno, politično, ne nujno vojaško) podporo ZDA državam, ki jih ogroža sovjetski komunizem, je v ameriškem kongresu 12. marca 1946 in 4. julija 1948 definiral predsednik Harry Truman. S tem sta povezana Marshallov načrt (Program za obnovo Evrope oziroma European Recovery Program), ki ga je Truman podpisal 3. aprila 1948, in ustanovitev NATA 4. aprila 1949. Sovjetska zveza in ZDA so tekmovale pri kopičenju smrtonosnega jedrskega orožja in tudi pri osvajanju vesolja, pri čemer je bila na začetku v prednosti Sovjetska zveza. Njen odgovor na NATO je bil Varšavski pakt leta 1955, v katerem so pod vodstvom Moskve delovale države Vzhodne Evrope. Hladna vojna je imela različne faze: od zadrževanja (»containment«) do popuščanja napetosti (»detente«). Spodbujala je oboroževanje, napadalnost (od Koreje do Vietnama) in tudi notranjepolitična trenja, npr. »makartizem«. Senator Joseph McCarthy je v letih 1953 in 1954 fanatično preganjal predvsem holivudske umetnike zaradi domnevnih povezav s komunisti in zaradi levičarskih prepričanj, kar so ti s svoje strani imenovali lov na čarovnice. Posebnost hladne vojne je bila politika vplivnih sfer. Zahod ni preprečil sovjetske okupacije Madžarske (1956) in Češkoslovaške (1968), navsezadnje se je tudi Sovjetska zveza umaknila s Kube, kamor je postavila Ameriki nevarne rakete. Precej hrupa je bilo vedno zaradi razdeljene Nemčije in predvsem zaradi Berlina, njegov zahodni del so Sovjeti želeli odrezati od Zvezne republike Nemčije. Američani in zavezniki so leta 1948 problem rešili s t. i. zračnim mostom (»airlift«); ob postavljanju Berlinskega zidu leta 1961 je ameriški predsednik Kennedy presodil, da je zid boljši kot vojna. Hladna vojna je vsebovala nekaj stranskih neprijetnosti, kot sta bila »globoka država« (npr. vojaško združenje Gladio v Italiji, ustanovljeno leta 1956) in terorizem v 70. letih (italijanske Rdeče brigade in nemški »oddelek Rdeče armade«, ki sta ga vodila Baader in Meinhofova). Problemi in zanimivosti hladne vojne so postali predmet mnogih literarnih in filmskih del: od Tretjega človeka (Carol Reed in Orson Welles) in Raztrgane zavese (Hitchcock) do slavnih detektivskih romanov Johna le Carréja. Hladna vojna se je končala s padcem Berlinskega zidu 9. novembra 1989 oz. s Pariško listino KVSE o novi Evropi novembra 1990, praktično pa z razpadom Sovjetske zveze za božič leta 1991. V tem kontekstu sta se dogajala tudi razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije. Sovjetska zveza je razpadla praktično istočasno z mednarodnim priznanjem Slovenije s strani Evropske unije.