Češkoslovaška

Češkoslovaška »prva republika« (ČSR) je nastala po razpadu Avstro-Ogrske 28. oktobra 1918 in je obsegala Češko, Moravsko, del Šlezije, Slovaško ter del Podkarpatske Rusije. Že v monarhiji so bili med Čehi, Slovaki in Slovenci živahni gospodarski, kulturni in politični stiki. Sledimo jim lahko vse od kronanja Barbare Celjske s češko krono (1437) in njenega groba v praški stolnici sv. Vida, številnih razumnikov, ki so študirali ali delovali na Češkem (J. P. Gallus, M. Majer-Ziljski, M. Rostohar, I. Kobilca, Z. Kveder, J. Plečnik), do stikov v sokolskem gibanju in sodelovanja med poslanci na Dunaju. Slovenski zgodovinar G. Rojko je bil leta 1797 tudi rektor praške univerze, leta 1803 pa v Solkanu rojeni zdravnik Anton Mihelič. Čeh J. Hradecky je bil med 1820 in 1846 župan Ljubljane. V mestu je pred drugo svetovno vojno delovalo češko društvo in v njegovem okviru več kulturnih in športnih ustanov ter v Mladiki tudi češki vrtec. Po prvi svetovni vojni so bile v nekaterih čeških krogih žive ideje o srednji Evropi kot prostoru svobodne trgovine. V naših bankah, zavarovalništvu in industriji je bil opazen delež češkega kapitala. Stike med narodoma so zaznamovali tudi češki gorniki (Češka koča na Jezerskem – 1895) in pionirji turizma. Na Soški fronti je padlo več kot 30.000 Čehov in Slovakov (Mrzli vrh). Poznejši ljubljanski župan Ivan Hribar je bil prvi veleposlanik Kraljevine SHS v Pragi. Tudi drugi je bil Slovenec B. Vošnjak, pozneje pa še A. Kramer. V Ljubljani je deloval češki konzulat. Prvi češki predsednik T. G. Masaryk (1850–1937) je imel med Slovenci izjemen ugled, leta 1948 so v Ljubljani po njem poimenovali ulico.

Ob nemški zasedbi Češkoslovaške marca 1939 so slovenski kulturniki pripravili več protestov, ljubljanski dijaki in študentje pa so v znak solidarnosti množično obiskovali tečaje češkega jezika. Padec države brez odpora v roke nacistov in germanizacija sta razočarala velik del slovenske javnosti, tudi komuniste. Prav odsotnost upora je Češki ohranila velik del gospodarske in druge infrastrukture vse do vkorakanja sovjetskih čet maja 1945.

Februarja 1948 je oblast po sovjetskem vzoru z državnim udarom prevzela komunistična partija (KSČ), odpravila demokracijo, državo priključila vzhodnemu bloku ter uvedla preventivni teror s štirimi stopnjami: birokratsko nadlegovanje, psihični teror, teror policistov v civilu ter izgon ali likvidacija upornika. V obdobju destalinizacije je državo zajela kratkotrajna politična otoplitev in liberalizacija (»reforma toge državne ureditve« – A. Dubček) ter kulturna renesansa (»praška pomlad«, »socializem s človeškim obrazom«, »češki novi val«), ki sta jo avgusta 1968 ostro zatrla vdor 2.000 tankov Varšavskega pakta pod vodstvom Leonida Brežnjeva v državo in ponovna vzpostavitev totalitarnega režima – protest Jana Palacha, ki so ga podprli tudi študentje v Ljubljani. Ljudje so se potegnili vase, redki disidenti so tvegali življenje; pojav ilegalne migracije na Zahod. Tudi v slovenskem prostoru je bila odmevna Listina 77 (Praga, 1977) skupine disidenta Jana Patočke, ki je pod vplivom Helsinške listine (KVSE) in ideje človekovih pravic pozivala državljane, naj se »odpovedo življenju v laži« pod stalnim nadzorom tajne službe StB. Strah pred sistemom je bil velik, disidentstvo je bilo tedaj res junaško dejanje majhne enklave znotraj monolitne družbe, kar dokazujejo dela še enega pomembnega upornika, dramatika Vaclava Havla (1936–2011), pozneje prvega demokratičnega predsednika, pa tudi opus Milana Kundere (Neznosna lahkost bivanja o dogodkih 1968), ki je imel v slovenskem prostoru velik odmev. Z žametno ali nežno revolucijo med 17. novembrom in 29. decembrom 1989 so državljani ČSSR, spodbujeni s padcem Berlinskega zidu, na miren način končali 41-letno obdobje komunizma, dotedanji predsednik G. Husak je sam odstopil. Junija 1990 so izvedli prve demokratične volitve, na katerih je zmagal Havlov Državljanski forum, ki je dobil 50 % glasov, komunisti pa 13 %. 74 let stara država se je 1. januarja 1993 s sporazumom v parlamentu mirno razšla na Republiko Češko in Republiko Slovaško. Zanimivo je, da je imela razdružitev tedaj le tretjinsko javno podporo.

Če se je Slovenija pri prizadevanjih za neodvisnost sklicevala na pravico narodov do samoodločbe in kulturo, so se Čehi sklicevali na staro državno pravo (»Češka krona«) ter na dejstvo, da bi država zaradi notranjih trenj slej ko prej razpadla na dvoje, pri čemer je bila opazna superiornost češke nad slovaško polovico. Čehi so zagovarjali centralizirano državo, Slovaki pa konfederacijo. Državi sta članici NATO, članici EU pa sta od 1. maja 2004.