Teritorialna obramba Socialistične republike Slovenije

Napad SZ na Češkoslovaško 21. avgusta 1968 po praški pomladi je povzročil spremembe tudi v organizaciji vojske v Jugoslaviji. Intervencija na Češkoslovaško je takrat v vojaških krogih sprožila vrsto ugibanj, med drugim tudi, ali je centralizirana vojska, kakršna je takrat bila jugoslovanska, sposobna zaustaviti napadalca. Zvezna skupščina SFRJ je leta 1968 sprejela zakonodajo, ki je del pristojnosti s področja obrambe prenesla na republike, in sicer: določitev enotnih osnov načrtov in pripravljalnih ukrepov za svoje ozemlje; izdelavo programa priprav republike za obrambo in republiškega vojnega načrta za delo in postopek v vojni; organiziranje teritorialne in civilne zaščite na svojem ozemlju, za kar so ustanovile republiške štabe za narodno obrambo; usmerjanje in usklajevanje občin, gospodarstva in družbenih služb na svojem ozemlju; zagotavljanje pogojev za delo v vojnih delovnih organizacijah; v skladu s potrebami izpopolnjevanja JA so določale kriterije in merila, po katerih so razporejale moštvo in sredstva za teritorialno obrambo in civilno zaščito, za potrebe državnih organov in drugih družbenih potreb v vojni; izdajanje predpisov o organizaciji in pripravah narodne obrambe na svojem ozemlju in v vojni vodijo celotni odpor. Na osnovi teh pristojnosti so republike in pokrajine prevzele tudi financiranje priprav in zagotovitev pogojev dela delovnih organizacij v gospodarstvu in družbenih službah, ki so bile posebej pomembne za republiko; pripravljanje svojih organov in organizacij; pripravljanje enot in služb teritorialne obrambe, ki so jih ustanovile, preskrbo orožja, opreme in drugih sredstev za te enote; preskrbo orožja za enote teritorialne obrambe občine in oborožitev enot teritorialnih delovnih organizacij, če jim občina ni mogla zagotoviti dovolj sredstev iz lastnih virov, in strokovno usposabljanje kadrov za delo v zvezi z zadevami narodne obrambe v republiki. Na osnovi tega se je, ko je bil 20. novembra 1968 ustanovljen Glavni štab za ljudski odpor in njemu podrejeni conski štabi in poveljstva partizanskih enot, v katerih so bili odredi bataljonske in četne sestave, začel razvoj Teritorialne obrambe Slovenije. Kot je dejal njen prvi poveljnik Bojan Polak – Stjenka, naj bi na koncept republiških teritorialnih obramb pristal Tito na vztrajanje Kardelja in Bakarića, čemur pa sta nasprotovala armada in zvezni sekretariat za obrambo. Ustanovitev TO naj bi pomenila vrnitev k slovenski vojski, ki je bila »izgubljena leta 1945«, in vzpostavitev oboroženega dela splošnega ljudskega odpora. Koncept organizacije in delovanja TO je predvideval, da enote TO po napadu na ozemlje Slovenije in njegovi zasedbi ostanejo v njegovem zaledju in tam nadaljujejo boj. Kar je bila velika razlika od koncepta, ki je veljal pred tem in ki ga je pripravil zvezni sekretariat za obrambo, po katerem naj bi bila TO del zalednih enot za stražarska in podobna opravila. V vojnem načrtu je imel štab pripravljene načrte za delovanje po tako imenovani vzhodni varianti s predvidenim poveljniškim mestom na Toškem ČelSocialistične federativne republike Jugoslavijeu. Pri tem so zavrnili predlog armade, da bi se skupaj z njo umaknili čez Kočevsko na Hrvaško, saj če bi se »začeli umikati pred napadalci, npr. Rusi, po tem ne bi nikoli več prišli nazaj«. Štab je deloval pod mentorstvom Matije Mačka, ki mu je slovensko politično vodstvo zaupalo operativno spremljanje dogajanja v TO. Koncepte delovanja je sprejemala komisija za Splošno ljudsko obrambo pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, Maček pa je dejal, da morajo biti enote TO SRS »izurjene, dobro oborožene in mlade«. Ker pa so bili po vojaškem razrezu v TO razporejeni predvsem starejši letniki, so začeli z vključevanjem prostovoljcev, mladink in mladincev. V Sloveniji je bilo leta 1969 skupaj 31.284 pripadnikov TO, razporejenih v 54 štabov ljudske obrambe in 331 enot. Skupaj je bilo takrat v Jugoslaviji 419.189 pripadnikov TO.

Demokratičnim procesom, ki so se začeli konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v nedemokratični Socialistični republiki Sloveniji, so ob partijskem vrhu najbolj nasprotovali v vojaškem vrhu Oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije. Sestavljale so jih Jugoslovanska ljudska armada kot zvezna vojska ter teritorialne obrambe posameznih republik, ki so bile v obrambi države zadolžene predvsem za varovanje zaledja glavnih front ter delovanje na začasno zasedenem ozemlju. Formalni vrhovni poveljnik Oboroženih sil je bilo Predsedstvo Jugoslavije, dejansko pa jih je obvladovalo konservativno in demokratičnim spremembam nenaklonjeno vodstvo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo ter generalštaba oboroženih sil. V Sloveniji se je Teritorialna obramba od ustanovitve leta 1968 sicer razvijala drugače kot v drugih republikah zvezne države. Tako so številni izmed njenih maloštevilnih poklicnih pripadnikov in še bolj njen večinski rezervni sestav v njej videli neke vrste ponovno obuditev ideje slovenske vojske. Vendar se je tako kot že velikokrat prej v zgodovini slovenskega naroda izkazalo, »da prihodnost pripada pogumnim« oziroma tistim pripadnikom Teritorialne obrambe, ki so brez pomisleka podprli demokratične spremembe v svoji domovini. Med temi zagotovo ni bilo vodstva Republiškega štaba TO, ki je že 14. januarja 1990 z ukazom podrejenim občinskim štabom zahtevalo, da izdelajo in mu pošljejo natančen pregled orožja, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev, ki so jih v posameznem občinskem štabu hranili zunaj skladišč armade. Namen tega ukaza, ki je dejansko pomenil začetek razoroževanja enot in poveljstev Teritorialne obrambe, je bil viden prav na dan primopredaje dolžnosti članov prve demokratično izvoljene vlade v naši zgodovini. Tako je novo demokratično izvoljeno republiško vodstvo s projektom MSNZ in s spremembo nove zakonodaje na obrambnem področju ustanovilo novo TO, njen cilj je bila zaščita demokratičnih sprememb v Sloveniji. Tako se je zgodila bistvena in zgodovinska sprememba – prišlo je do enega od ključnih prelomov z nedemokratičnim redom, prišlo je do diskontinuitete. Namen stare Teritorialne obrambe je bil varovanje totalitarnega režima, ki so se mu v Sloveniji s prvimi demokratičnimi volitvami in ustanovitvijo samostojne države odpovedali. In njen simbol, rdeča zvezda, v slovenski zgodovini ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične in nacistične okupacije v drugi svetovni vojni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je znak tretjega totalitarizma, ki je v prejšnjem stoletju prizadel slovenski narod.