Nemčija

Nemčija je evropska država v osrčju kontinentalnega prostora, ki je najbolj vplivala na potek evropske zgodovine v dvajsetem stoletju. Glavno mesto je Berlin (1949–1999 Bonn), število prebivalcev 83 mio, velikost 356.854 km², sestavlja jo šestnajst zveznih držav, vključno s prestolnico. Spada med vodilne svetovne industrijske sile, njen nastop v mednarodni skupnosti je odgovoren, zadržan in raznovrsten. Nemčija je ustanovna članica Evropske unije (Frankfurt je sedež Evropske centralne banke), članica zveze NATO od 1955 ter članica G7.

S svojo več kot dvatisočletno germansko zgodovino (Sveto rimsko carstvo nemške narodnosti) je postala evropska in pozneje svetovna sila z združitvijo številnih kneževin in grofij ter Prusije, ki jo je leta 1871 izvedel Otto von Bismarck, znan kot železni kancler. Zaradi njegove zadržanosti se je šele po berlinskem kongresu 1878 vključila v kolonialno politiko. Bismarcka je po njegovem odstopu nasledil Georg Leo von Caprivi kot drugi nemški kancler (1890–1894), ki je bil slovenskega rodu. Z diplomatsko podporo Avstro-Ogrski je povzročila začetek prve svetovne vojne, drugo je s svojo agresivno in nacistično politiko sprožil kancler Hitler.

Po obeh vojnah je bila njena državna usoda predmet mirovnih pogajanj, ob popolni kapitulaciji nacističnega režima so jo zasedle ameriške, britanske, francoske in sovjetske sile. Zadnje so na okupiranem delu ozemlja oblikovale Nemško demokratično republiko (NDR oz. t. i. Vzhodna Nemčija), za razliko od Zvezne republike Nemčije (ZRN oz. t. i. Zahodna Nemčija). S tem je nastalo t. i. nemško vprašanje, ki je bilo eno od osrednjih v evropski povojni politiki, rešeno 45 let pozneje s ponovno združitvijo obeh Nemčij (ki je de facto pomenila vključitev NDR v ZRN). Prestolnica Berlin je ostala v sovjetskem zasedenem vzhodnem delu ter je bila razdeljena na vzhodni Berlin in zahodni Berlin, ta je bil de facto eksklava ZRN in je bil od leta 1961 obdan z Berlinskim zidom.

K ekonomski obnovi ZRN po koncu druge svetovne vojne in njenemu gospodarskemu vzponu je bistveno pripomogel Marshallov načrt. Šele z združitvijo obeh Nemčij oktobra 1990, pri čemer je bil kancler Kohl ob sodelovanju zunanjega ministra Genscherja glavni protagonist, je dobila končno državno podobo in polno suverenost. Združitev je bila mogoča po padcu Berlinskega zidu leta 1989, kar je pripeljalo do konca hladne vojne.

Nemčija, ki je bila ves čas neomajna podpornica slovenske osamosvojitve ter članstva v zvezi NATO in v EU, je konec decembra 1991 javno napovedala mednarodno priznanje Slovenije, s čimer je ta proces postal nepovraten. Ključna mednarodna akterja sta bila kancler Kohl in minister Genscher, oba velika zagovornika slovenske neodvisnosti.

Prvi slovenski veleposlanik v Nemčiji Boris Frlec je bil imenovan januarja 1992 (pred tem je v Bonnu služboval že kot zadnji jugoslovanski veleposlanik). Slovenski generalni konzulat v Münchnu je bil odprt leta 1992, prvi generalni konzul je bil Andrej Grasselli. V Nemčiji je največja slovenska zdomska skupnost v Evropi, zlasti v zveznih državah Bavarska in Baden-Würtemberg.