Zahodna civilizacija

Zahodna civilizacija je splošno sprejet pojem za eno od civilizacij, ki so se razvile v zadnjih dva tisoč letih in ki še zmeraj obstajajo. Vanjo se prištevamo tudi Slovenci s svojo zgodovino in kulturo, kar pomeni, da sprejemamo in priznavamo njene posebne politične, socialne in moralne vrednote, ki sestavljajo kulturno nadstavbo te civilizacije. Nanjo se sklicujemo, ko utemeljujemo svojo osamosvojitev, narodno samobitnost in identiteto.

Pojem zahodne civilizacije ima za sabo večpomenski zgodovinski razvoj in ga je za današnjo rabo treba natančneje razumeti. Oznaka »zahodna« prihaja iz prvotnih akadsko-feničanskih izrazov za strani neba, pri čemer je beseda »ereb« pomenila zahodni del neba in s tem grško-evropski svet, s tem pa njegovo civilizacijo, drugačno od orientalske, česar so se Grki že določno zavedali. Iz feničanskega »ereb« je pri Grkih nastala beseda za Evropo, kar pomeni, da je v poznejših stoletjih lahko pojem Zahoda pomenil toliko kot Evropa, zahodno pa evropsko. To je razlog, da pod oznako zahodne civilizacije razumemo predvsem evropsko. Ker pa je pojem Evrope postal historično in geografsko omejen, je treba za določitev zahodne ali evropske civilizacije upoštevati natančna zgodovinska merila. Na splošno velja, da je poleg krščanstva eden od temeljev te civilizacije antika. Ta predstavlja po sodbi vodilnih filozofov, zgodovinarjev, kot sta Oswald Spengler in Arnold P. Toynbee, poseben tip civilizacije, ki ni evropska v pravem pomenu besede, saj je pokrivala obsežna sredozemska ozemlja in prek helenizma segala v orientalska območja. Zato antična civilizacija še ni zahodna ali evropska v pravem pomenu besede. Takšna civilizacija začenja nastajati šele z zgodnjim srednjim vekom od 7. stoletja naprej, ko se po zatonu antične začne oblikovati evropska srednjeveška civilizacija na podlagi krščanstva, v katerega so prešli posamezni elementi antične kulture. Razvoj evropske civilizacije moramo razumeti tako, da prepoznamo v srednjeveški civilizaciji njeno prvotno obliko. Njen del smo po pokristjanjenju in s politično-socialno vključitvijo v Sveto rimsko nemško cesarstvo postali tudi Slovenci. Po krizi poznega srednjega veka se začenja v Evropi počasen prehod v njeno novo obliko, ki se po pravici imenuje novoveška. Prehod vanjo so z vrnitvijo k antiki in krščanstvu postavili humanizem in renesansa, reformacija in protireformacija katoliške verske obnove. Vrh doseže prenova evropske civilizacije z razsvetljenstvom in se v 19. stoletju razširi v prvo obliko svetovne civilizacije, ki lahko prek svojih kolonij in naselitev obseže področja Severne in Južne Amerike, Afrike in Avstralije, kar pomeni, da v teh območjih razvija nove oblike ali pa vpliva na druge civilizacije. Ker je bil izvir te civilizacije v evropskih državah, lahko zahodna civilizacija v 19. stoletju zares velja za evropsko. Po letu 1900 je njen razvoj kontinuiran, obenem pa dobiva nove poteze. Po prvi svetovni vojni in še bolj po drugi začne v njej prevladovati nov tip zahodne civilizacije, kakršen se je izoblikoval v Združenih državah Amerike. Z njim prehaja v Evropo in nekdanje evropske posesti vpliv ameriške tehnološko materialne, politično-socialne in celo duhovne kulture. Zahodna civilizacija, ki je dotlej lahko veljala za evropsko, postaja evroameriška, takšna je nosilec globalizacije, ki naj bi prežela ali celo nadomestila druge civilizacije. Izid tega procesa je odvisen od odpornosti teh civilizacij in tudi trdnosti zahodne, ki prodira vanje. Ker so že filozofi, zgodovinarji, kot sta bila O. Spengler in A. P. Toynbee, napovedali neogibni zaton, razkroj ali krizo zahodne civilizacije, novejši pa predvidevajo vzpon kitajske in islamske, je ta izid negotov. Za Slovence in njihovo osamosvojitev so ta globalizacijska dogajanja pomembna, ker smo po osamosvojitvi postavljeni v notranje območje prevladujoče evroameriške civilizacije, z njenimi materialnimi, političnimi, socialnimi in kulturnimi modeli, s tem pa tudi v njena krizna območja.

V razumevanju današnje zahodne civilizacije se odpira nekaj spornih vprašanj, ki imajo pomen tudi za Slovence. Prvo zadeva položaj latinskoameriške Južne in Srednje Amerike. O tej je Huntington podvomil, ali sploh sodi v zahodno civilizacijo ali pa predstavlja njeno posebno varianto, če ne gre celo za drugačno civilizacijsko enoto. Razlog je seveda ta, da kot severnoameriški protestant gleda na katoliško južno celino, prežeto s prvotno indijansko kulturo, z distance, saj si zahodno civilizacijo lahko predstavlja samo kot sožitje protestantske in katoliške večine, kot obstaja v ZDA in Evropi. Izkušnja povojne slovenske emigracije v Argentini in drugih latinskoameriških državah je drugačna, svojo evropsko tradicijo so zlahka uskladili s kulturo novega okolja. Drug problem, ki je za Slovence pomembnejši, zadeva razmejitev zahodne civilizacije znotraj Evrope. Huntington je z ameriškega stališča razdelil Evropo tako, da pripada zahodni civilizaciji samo njen zahodni in srednjeevropski del, se pravi katoliško-protestantski, medtem ko Rusija z Belorusijo, večjim delom Ukrajine in pravoslavnim Balkanom spada v drugačno, preprosto povedano, ortodoksno civilizacijo, naslednico bizantinskega krščanstva. To bi pomenilo, da smo bili Slovenci v času kraljevske in komunistične Jugoslavije ujeti v navzkrižje treh civilizacij – zahodne, ki ji pripadamo Slovenci in Hrvati, pravoslavne, ki ji pripadajo Srbi in Črnogorci, pa še islamske, v katero sodijo Bošnjaki. To je pomemben argument, da je morala Jugoslavija ne glede na komunistično diktaturo razpasti, argument, ki govori v prid ideji o slovenski osamosvojitvi. Po drugi strani je zaradi zgodovinske verodostojnosti treba upoštevati, da je balkansko pravoslavje drugačno od ruskega – zaradi večstoletnega podložništva pod Turki, zaradi propada lastne državnosti in nujnega sožitja s katolištvom in islamom, predvsem pa zaradi vplivov evropskega razsvetljenstva, ki so v balkanske predele prinašali modele nacionalizma in liberalizma, značilne za novoveško evropsko civilizacijo 19. stoletja. Kaj to pomeni za zgodovino novih držav južnoslovanskih narodov, za njihove odnose z Evropsko zvezo in za usodo zahodne civilizacije v tem delu Evrope, je odprto vprašanje. To velja tudi za vprašanje o tem, ali bo Rusija po poizkusih Petra Velikega za evropeizacijo obstala znotraj zahodne civilizacije ali pa bo hotela izoblikovati lastni model evrazijske civilizacije.