Pučnik, Jože
Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v katoliški kmečki družini, ki je podpirala OF. Umrl je 11. januarja 2003 v Nemčiji. Ko je bila Slovenija federalna enota nedemokratičnega režima Socialistične federativne republike Jugoslavije, je bil Jože Pučnik eden od najbolj načelnih, vztrajnih in doslednih kritikov režima kot oporečnik, kritični javni intelektualec ter politični upornik. Njegovemu javnemu zavzemanju za človekove pravice in temeljne svoboščine, pravno državo, demokracijo in samoodločbo slovenskega naroda je sledila represivna kaznovalna reakcija režima. Bil je osrednja osebnost zgodovinskega državotvornega časa osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve Slovenije kot neodvisne, suverene in mednarodno priznane ustavne in demokratične republike. Z vplivnega položaja predsednika vladajoče koalicije Demos je leta 1990 odločilno prispeval k razpisu, uspehu in uveljavitvi plebiscita za Slovenijo.
V gimnaziji so mu šolske oblasti prepovedale opravljati zaključni izpit zaradi kritike tedanjega režima, objavljene v srednješolskem časopisu. Po odsluženem vojaškem roku in uspešno zaključenem izpitu je leta 1958 doštudiral in diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Proti koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let je bil pomožni asistent na Filozofski fakulteti, prijateljeval je s skupino kritičnih mladih intelektualcev – bodoče kritične, tudi »herojske« generacije – in v Reviji 57 objavljal oporečniške članke o gospodarski politiki tedanjega komunističnega režima.
Prvič je bil aretiran in obsojen na devet let zapora leta 1958 zaradi »spodkopavanja socialistične ureditve« in nagovarjanja delavcev k stavki. Leta 1963 so ga po petih letih izpustili iz zapora. Na prostosti je začel objavljati v novoustanovljeni reviji Perspektive. Drugič so ga aretirali in obsodili na dve leti zapora po tem, ko je objavil članek o »Dilemah našega kmetijstva«. Na prostost je prišel spet leta 1964 po skupno sedmih letih prestanega zapora.
V Nemčijo je emigriral po tem, ko je kot bivši zapornik in oporečnik zaman iskal službo v Sloveniji. Najprej se je v Hamburgu preživljal kot fizični delavec. Ko se je poskusil vpisati na podiplomski študij na Univerzi v Hamburgu, mu je ljubljanska univerza z molkom zavrnila prošnjo za posredovanje kopije diplome o dokončanem študiju v Sloveniji, zato se je še enkrat vpisal in uspešno končal dodiplomski študij iz filozofije in sociologije. Doktoriral je leta 1971 in se nato zaposlil kot predavatelj na Univerzah v Hamburgu in Lüneburgu. V Nemčiji je med drugimi študiral Habermasa, Luhmanna, Schutza in Luckmanna ter začel sodelovati z nemškimi socialno-demokratskimi političnimi krogi, ki so bili blizu bodočega zveznega kanclerja Gerharda Schröderja. V Nemčiji je ohranjal prijateljstva iz kroga kritičnih intelektualcev revije Perspektive, v osemdesetih letih pa je začel objavljati v novi Novi reviji.
Pučnikovi somišljeniki in sodelavci so ga leta 1989 povabili, da se vrne v Slovenijo in pomaga pri ustanavljanju, organiziranju in vodenju novih političnih zvez in strank. Vabilu se je odzval in bil izvoljen za predsednika Socialdemokratske zveze Slovenije ter leta 1990 za predsednika Sveta koalicije Demos – Demokratične opozicije Slovenije. Po Demosovi zmagi na parlamentarnih volitvah aprila leta 1990 je postal predsednik nove vlade Lojze Peterle kot vodja krščanske demokracije, relativne zmagovalke volitev.
Na volitvah za predsednika Predsedstva Republike Slovenije je Jožeta Pučnika kot kandidata Demosa v drugem krogu neposrednih volitev premagal neformalni vodja tedanje parlamentarne opozicije in bivši predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (do decembra 1989) Milan Kučan. Za Pučnika je glasovalo 43 % in za Kučana 57 % volivcev. Že jeseni leta 1991 se je začela koalicija Demos zaradi notranjih sporov sama ukinjati in se kmalu zatem razpustila. Na predčasnih volitvah spomladi leta 1992 je Socialdemokratska stranka Jožeta Pučnika dobila skromnih 3,4 % glasov, zaradi česar je Pučnik kot predsednik stranke odstopil, ostal poslanec Državnega zbora (1992–1996) ter predsednik njegove preiskovalne komisije za povojne množične poboje. Po letu 1996 se je Pučnik umaknil iz politike in se vrnil v Nemčijo. Umrl je leta 2003.
Leta 1963 se je poročil s tržaško Slovenko Ireno Žerjal. Sin Gorazd se jima je rodil leta 1964. Ko je leta 1966 prišel iz zapora, se je družina preselila v Nemčijo. Leta 1969 sta se ločila, Pučnik je ostal v Nemčiji, žena z otrokom pa se je vrnila v Trst. Z drugo ženo Christel je dobil hčer Katharino.
Jože Pučnik je na pogled z zgodovinske razdalje bolj zapletena javna osebnost, kot jo imamo v kolektivnem spominu. Literarna veda priznava, da je lik Antigone iz enako naslovljene drame Dominika Smoleta spominjal na uporniško in zaporniško usodo Jožeta Pučnika. Janko Kos sicer navaja, da je bil Pučnik gotovo izhodišče Smoletove dramske domišljije o Antigoni kot politični žrtvi nasilne oblasti, vendar kot lik in ne kot konkretna oseba. Sicer pa tudi Antigona kot osrednja osebnost sploh ne nastopi v odrskem dogajanju Smoletove drame. Kermaunerjev Skupinski portret s Pirjevcem, ki je pravzaprav portret Pučnika na ozadju portreta Pirjevca, in seveda Kermaunerja samega, odpira podobno zanimiva vprašanja, na primer o tem, kdo je Kreont (Boris Kraigher, Stane Kavčič, morda celo Josip Broz ali Milan Kučan [?]), kdo Polinejk (žrtve povojnega množičnega umora [?]), kdo Antigona (Pučnik [?]), kdo Ismena (Kermauner in drugi prijatelji iz »herojske«, tudi kritične generacije Perspektiv, ki so ga izdali in sami poskušali nato racionalizirati svojo krivdo [?]).
Ampak Pučnikova – Antigonina zgodba je iz let 1958–1966. Taras Kermauner jo nekje v svojem bogoiskateljskem navdušenju imenuje tudi »križev pot« – kar Pučnika potegne iz antične tragedije v biblijsko zgodbo o odrešeniku, ki ga po trpljenju in smrti na tem svetu pričaka vnebovzetje. No, Pučnik se je preselil v Nemčijo. Tudi tam mu sicer ni bilo lahko, Zahodna Nemčija v času hladne vojne tudi ni bila domovina, ki bi zahtevala odrešilni prevrat. Sredi osemdesetih let se je Pučnik po dveh desetletjih začel vračati v slovenski svet, najprej s članki v Novi reviji, odločilno pa z razpravo o Političnem sistemu civilne družbe v Prispevkih za slovenski nacionalni program (57. št. Nove revije iz leta 1987). Zavzel se je za tedaj strogo prepovedano ustanovitev političnih strank na podlagi nove ustavne ureditve civilnega pluralizma ter za takrat enako nedopustno uveljavitev neodtujljive pravice Slovencev do narodne suverenosti in državnosti. Proti koncu osemdesetih let se je odzval na povabilo prijateljev iz kroga Nove revije in iz slovenskega pomladnega gibanja ter se vrnil v Slovenijo. Nemudoma se je vključil v tedanje osamosvojitvene pobude in dejanja. Izvoljen je bil za predsednika Slovenske socialdemokratske zveze in za predsednika Sveta Demokratične opozicije Slovenije, koalicije novih zvez in strank.
Težko se je izogniti Pučnikovemu simbolnemu liku odrešenika, ki se je vrnil, da bi končal svoj nedokončani posel. Imel je karizmo žrtve, vredne vere v legitimiteto njegove premočrtne odločnosti, tokrat z upanjem na končni uspeh osebne in nacionalne osvoboditve. Pučniku po vrnitvi v Slovenijo ni bilo treba več (neuspešno) organizirati uporniških trojk proti slovenskemu komunizmu šestdesetih let, nasprotno – že zbrane množice so ga pričakale z odprtimi rokami. V drugih okoliščinah je Pučnik torej ponovno zastavil svoj upor proti Kreontu (močno oslabljenem Kučanu [?]) ter v novih razmerah poskusil dokončno razrešiti osrednjo slovensko tragedijo simbolnega in dejanskega pokopa žrtev povojnega množičnega umora (kot ga je simbolizirala moralna zahteva Smoletove Antigone).
Kot sociologi in narojeni kristjani vemo, da ljudje (tudi Pučnik) obračajo, Bog pa obrne, in da zgodovine ne delajo ljudje, ampak silnice njihovih »paralelogramov» (Marx, Engels). Jože Pučnik je gotovo slovenska zgodovinska osebnost, verjetno celo vrhovna in osrednja. Sicer ni nič narobe, če spominska zgodovina mitologizira ključne ljudi in če jim pesniki (Sofoklej, Brecht, Anouilh, Smole) dajejo povrhu še človeško dušo in podobo. Simboli in rituali so imeli, imajo in bodo vedno imeli konkretne in aktualne učinke za ohranjanje legitimnosti družinskih in nacionalnih skupnosti. Obujanje spominov na starše daje ljudem, tudi narodom in državam za njihov obstoj in razvoj nujno legitimiteto. V tem smislu Pučnik ostaja najbolj verodostojna in osrednja osebnost tiste slovenske kritične (velike [?]) generacije, ki ji je zgodovina namenila privilegij biti na pravem kraju ob pravem času. Poskus, da bi mu odrekli ta položaj, bi moral veljati za herezijo, ki nasprotuje prostovoljni odločitvi Slovencev za obstoj in osebno svobodo v suvereni nacionalni državi.
Pučnikovo drugo, ključno in uspešno poslanstvo (1987–1992) se je sicer končalo s porazom na predsedniških volitvah (1990) in porazom na parlamentarnih volitvah (1992), nato je odstopil s položaja predsednika stranke, se 1996 umaknil iz aktivne politike ter se vrnil v Nemčijo, kjer je umrl leta 2003. Pučnik pravzaprav veliko večino svojega aktivnega političnega časa kljub odločnim osebnim naporom ni bil uspešen, ni premaknil veliko navzven oprijemljivega. Bil pa je vedno isti Jože Pučnik: močan, odločen in pogumen kmečki fant. Prodoren, kritičen in reševanju življenjskih problemov ljudi zavezan javni intelektualec. Iskren, pošten, resnicoljuben in v tem do konca in korenito načelen. Vse to je bil tisti nujni pogoj, zaradi katerega je bil povabljen in se je tudi sam odločil priti ob pravem času na pravi kraj. Omenjenega pravega, odločilnega, zgoščenega zgodovinskega časa, ko je Pučnik v resnici odločilno premaknil slovensko zgodovino, je bilo pravzaprav v njegovem polstoletnem borbenem javnem političnem in moralnem življenju (1950–2000) le malo, če smo natančni, samo eno leto – 1990. Njegova glavna zasluga je, da je organizacijsko mehko, vendar simbolno trdno povezal demokratsko opozicijo Slovenije za osvoboditev izpod bivšega režima. Bil je pobudnik plebiscita, njegov zmagoviti izid je tudi neposredno po ljudskem glasovanju branil in ubranil z enako odločnostjo v sporih z zavezniki in nasprotniki.
Literatura
Jambrek, P. (2014). Demokracija in država: slovenska demokracija in država – ustanovitev, krize in vizije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije; Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta.
Kermauner, T. (2002). Skupinski portret z Dušanom Pirjevcem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Pesek, R. (2013). Pučnik. Celovec: Mohorjeva.
Predan, V. (1996). Dvajset let Antigone Dominika Smoleta, Petnajst let pozneje. V: Antigona. / Smole, D. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Pučnik, J. (1986). Članki in spomini: 1957–1985. Maribor: Obzorja.
Pučnik, J. (1987). Politični sistem civilne družbe. Nova revija: prispevki za slovenski nacionalni program, let. 6, št. 57.
Pučnik, J. (1988). Kultura, družba in tehnologija. Maribor: Obzorja.
Pučnik, J. (1999). Kulturna prenova Slovenije. Nova revija: Sproščena Slovenija, let. 18, št. 206.
Smole, D. (1996). Antigona. Ljubljana: Mladinska knjiga.