Začetek postopka za sprejem nove slovenske ustave

Zbor za ustavo je v javnem pozivu 13. decembra 1989 predlagal skupščini, »da kot prednostno vprašanje obravnava začetek postopka za sprejem nove ustave« in da naj ne čaka na sklic nove skupščine po spomladanskih volitvah. Hkrati je predlagal skupščini, da takoj sprejme sklep o imenovanju nove ustavne komisije, ki naj izdela osnutek ustave. Vendar do predloga za začetek postopka za sprejem nove ustave ni prišlo še pred volitvami. Glede na volilno zmago strank, ki so bile združene v Zboru za ustavo, pa je bilo že maja in junija 1990 predvidljivo, da bo imel ta postopek politično prednost. To je postalo še posebej očitno potem, ko je bil za predsednika skupščine izvoljen France Bučar, ki je bil od vsega začetka eden od vodilnih mož bivše ustavne opozicije. Za nerealne so se izkazale tedanje napovedi, da bi bilo izvedljivo razglasiti novo ustavo že na zadnjem zasedanju novega parlamenta pred poletnimi počitnicami. Na neformalnem sestanku pri novoizvoljenem predsedniku skupščine 1. maja 1990 (pri Bučarjevih v Bohinju) pa je tekel razgovor že na podlagi previdnejših predvidevanj. Predlog za začetek postopka za sprejem nove ustave naj bi bil res podan nemudoma (maja, junija 1990), ves postopek do izdelave predloga nove ustave in njegovega sprejema v skupščini pa naj bi po optimistični različici tekel do decembra istega leta, po pesimistični pa do maja 1991. Po tem scenariju bi bile nove predčasne volitve aprila ali maja 1992.

V ponedeljek, 28. maja 1990, je bil pri predsedniku predsedstva Milanu Kučanu prvi in uvodni razgovor, ki naj bi določil način in roke za pripravo predloga za začetek skupščinskega postopka za sprejem nove ustave. Na sestanku se je izkazalo, da bi bilo predlog za sprejem nove slovenske ustave mogoče izdelati do 10. junija, tako da bi ga skupščina lahko obravnavala že zadnje dni junija. Med poletjem naj bi bil izdelan delovni osnutek nove ustave, ki naj bi ga skupščina po predhodni razpravi sprejela in ga že v začetku jeseni dala v javno razpravo. Na sestanku 28. maja je bilo zastavljeno tudi vprašanje, kdaj naj bi bil izveden referendum o ustavi. Izoblikovani sta bili dve različici: bodisi referendum pred ustavo (predustavni plebiscit) jeseni 1990 o vprašanju, »ali naj bo Slovenija samostojna mednarodno priznana suverena država«, z ustavo kot izvedbenim aktom tega referenduma, bodisi referendum ob končnem predlogu ustave proti koncu koledarskega leta 1990.

Predlog besedila predloga za začetek postopka za sprejem nove ustave je bil nato sprejet na 7. seji Predsedstva Republike Slovenije 25. junija, skupščina pa ga je sprejela s posebnim sklepom 18. julija 1990. V predlogu predsedstva so bile zapisane tudi glavne podlage za oblikovanje nove ustave, ki so povzemale dotedanje razprave o novi slovenski ustavni ureditvi:

»… Proces demokratizacije slovenske družbe omogoča in zahteva, da slovenski narod s svojo ustavo svobodno izrazi svojo voljo, da živi v suvereni državi, zgrajeni na sodobnih, demokratičnih, socialnih, gospodarskih in političnih načelih.

V Sloveniji je že doseženo politično soglasje o potrebi po takšni ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki bo temeljila na suverenosti in samostojnosti slovenske države, na pravici naroda do samoodločbe, parlamentarni demokraciji, političnem pluralizmu in enakopravnosti vseh oblik lastnine in ki bo na kar najvišji ravni uveljavila temeljne pravice človeka in državljana. Slovenska ustava naj torej predstavlja temeljni pravni akt sodobne parlamentarne republike.

Ustavna ureditev države, njenih notranjih in zunanjih odnosov, je najpomembnejši način uporabe temeljne pravice naroda do samoodločbe. Slovenska ustava naj bo zato izraz, v celoti in samo duhovne, kulturne in politične volje slovenskega naroda in vseh državljanov Republike Slovenije ter rezultat njihovega demokratičnega soglasja …

… Na volitvah v Skupščino in Predsedstvo Republike Slovenije aprila 1990 so slovenski narod in državljani Slovenije jasno izrazili svojo voljo, da živijo v samostojni in suvereni slovenski državi in da sami odločajo o njenem položaju v skupnosti jugoslovanskih narodov in v mednarodni skupnosti …

… Da bi vse že doseženo uveljavili, utrdili in ustavnopravno zavarovali, je potrebno z novo ustavo oblikovati Republiko Slovenijo kot suvereno državo z vsemi atributi dejanske oblasti na lastnem ozemlju in s polno mednarodnopravno subjektiviteto. Se pravi, da mora ustava določiti, da je v pristojnosti republike tudi urejanje in zagotavljanje varnosti in obrambe države, njenih mednarodnih odnosov, političnega in gospodarskega sistema, temeljnih človekovih pravic in svoboščin, lastninskih razmerij in drugih za samostojno državo pomembnih zadev.

Tako izhodišče pomeni ustavno izvedbo načela o samoodločbi, kakor ga opredeljujejo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Sklepna listina Helsinške konference iz leta 1975 ter veljavni ustavi Jugoslavije in Slovenije. Po tem načelu ima slovenski narod neodtujljivo in trajno pravico, da popolnoma svobodno, kadar koli in kakor želi, določa svoj notranji in zunanji položaj brez vmešavanja od zunaj in da po svoji volji uresničuje svoj politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj …

… Ustava kot najvišji pravni akt mora odraziti obstoječo duhovno in politično kulturo ter demokratično soglasje naroda. Ima zlasti dve temeljni nalogi.

Po eni strani naj oblikuje državo in določa njeno ureditev, po drugi strani pa naj opredeljuje pravice in svoboščine človeka in državljana v razmerju do te oblasti in do njenih organov. Ureja naj temelje socialnih, ekonomskih in kulturnih razmerij med ljudmi; ta razmerja naj bodo v načelu področje družbene samoorganizacije in samoregulacije in ne ideoloških vrednot ali ciljev in prvin političnih programov.

Slovenska ustava naj temelji na obče priznanih ustavnopolitičnih vrednotah, kot so pravna enakost vseh ljudi in njihovih združenj, pravna država, pluralistična parlamentarna demokracija, delitev oblastnih funkcij na zakonodajno, izvršno in sodno, samostojnost in samourejanje gospodarskih organizacij, socialna funkcija lastnine in pluralizma njenih oblik; vloga sodobne socialne države in lokalne samouprave …

… Vsa državna ureditev naj temelji na parlamentarni obliki oblasti …«

Ustavna komisija slovenskega parlamenta je nato brez odlašanja (24. julija 1990) imenovala strokovno komisijo za pripravo delovnega besedila osnutka nove ustave. Sestavljali so jo Franci Grad, Tine Hribar, Peter Jambrek (ki jo je vodil), Tone Jerovšek, Matevž Krivic, Anton Perenič in Lojze Ude. Ta skupina je po predhodnem zbiranju gradiva napisala prvi osnutek nove ustave in ga 31. avgusta 1990 z razlago predala predsedniku parlamenta. Za izhodišče in podlago svojega dela je uporabila osnutek, ki ga je sprejel Zbor za ustavo nekaj mesecev poprej. Po javni in parlamentarni razpravi o tem osnutku je Skupščina Republike Slovenije 23. decembra 1991 končno sprejela novo ustavo.