Umik JA

Čeprav je JA v Sloveniji še poskušala po premirju doseči prejšnje stanje, je v jugoslovanskem vojaškem in političnem vrhu že potekal strateški pogovor o prihodnjih korakih. Vojaški vrh je načrtoval ponovitev napada na Slovenijo 18. julija, vendar se srbski politični vrh s tem ni strinjal. Odkrito se je zavzemal za to, da JA postane srbska vojska in brani le območja, na katerih živi srbsko prebivalstvo. Srbski del zveznega predsedstva je na seji 18. julija s sodelovanjem slovenskega člana predsedstva Janeza Drnovška s šestimi glasovi za, enim vzdržanim in enim proti izglasoval sklep o umiku JA iz Slovenije. Predlagala sta ga Drnovšek in zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević, ki ga je utemeljil z oceno, da organi in oborožene enote Republike Slovenije ne ravnajo v skladu s sklepom Predsedstva SFRJ z dne 12. julija in določbami Brionske deklaracije z dne 7. julija 1991, kar ovira delovanje JLA v Sloveniji. Predsedstvo je sprejelo sklep o umiku JA iz Republike Slovenije v 10 točkah, v katerih je bilo določeno, da poveljstva, enote in ustanove JA ne bodo več nastanjene na ozemlju Republike Slovenije do dokončnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije. Enote in premičnine 31. korpusa je bilo treba v treh mesecih od sprejetja tega sklepa preseliti na območje Republike Srbije, 14. korpusa pa na območje Republike Bosne in Hercegovine. Pripadniki stalne sestave JA slovenske narodnosti so se lahko v treh mesecih odločili, ali ostanejo v JLA, enako je veljalo za pripadnike drugih narodov in narodnosti, ki niso imeli prebivališča na ozemlju Republike Slovenije. Lastninsko-pravna razmerja med Republiko Slovenijo in organi federacije ali drugimi republikami pa so se reševala na podlagi dokončnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije in z njimi ni bilo mogoče pogojevati izvajanja sklepa. Organi Republike Slovenije so zagotovili odmik oboroženih enot republike in oboroženih občanov od objektov JA, preprečili zbiranje občanov in manifestacije v bližini vojaških objektov, poveljstev, enot in ustanov JA. Do odhoda JA so morali pripadnikom, poveljstvom, enotam in ustanovam JA zagotoviti normalne življenjske razmere. Slovenska vlada je 22. julija 1991 obravnavala tehnično izvedbo sklepa Predsedstva SFRJ o umiku poveljstev, enot in ustanov JA iz Slovenije. Sklenila je, da Slovenija brezpogojno zahteva vrnitev vse oborožitve, vojaške in druge opreme TO, odvzete maja 1990, in vseh sredstev civilne zaščite pod nadzorom in v skladiščih JA.

Privolila je v to, da enote JLA, ki so se umikale iz Slovenije, vzamejo s seboj premično lastnino, ki je bila v uporabi mirnodobne sestave obeh korpusov (oborožitev, vojaško opremo, intendantsko opremo, vozila). Tehnika, ki ni bila v uporabi mirnodobne sestave enot JA, pa je ostala konzervirana in zaplombirana v skladiščih in pod nadzorom mednarodnih opazovalcev. Potem ko se je v začetku avgusta začel umik JA iz Slovenije, je slovenska stran nadzorovala posamezne dele umika in ob tem želela zadržati zase del težkega orožja in opreme. Zaradi spopadov v Republiki Hrvaški in oviranih prometnih povezav se je zavlekel umik težkega orožja, ki naj bi ga po prvotnih predvidevanjih v celoti končali 18. oktobra. Zadnji kontingenti JA naj bi se iz Slovenije umaknili čez Italijo, vendar je Italija zaradi pritiska Slovenije in Hrvaške preklicala že izdano dovoljenje, 18. oktobra pa je bil sklenjen nov dogovor med delegacijo Republike Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja in ZSLO pod vodstvom admirala Ljubivoja Jokića, ki je določil, da se preostali pripadniki JA z osebno oborožitvijo in opremo umaknejo iz Slovenije najpozneje do 25. oktobra iz Luke Koper. Zadnji so odšli 26. oktobra malo po polnoči na malteškem trajektu Venus. S tem je Slovenija prevzela polno suverenost nad svojim državnim ozemljem.