Predsedstvo SFRJ kot vrhovni poveljnik OS

Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) je bilo v vlogi kolektivnega vodje države. Po smrti dosmrtnega predsednika SFRJ Josipa Broza Tita leta 1980 je tudi dejansko prevzelo svojo ustavno vlogo ter predstavljalo državo v državi in tujini. Njegovi člani so bili predstavniki posameznih socialističnih republik (SR) in socialističnih avtonomnih pokrajin (SAP), torej osem (SR Slovenija, SR Hrvaška, SR Bosna in Hercegovina, SR Makedonija, SR Črna gora ter SR Srbija, ki sta jo sestavljali SAP Vojvodina in SAP Kosovo), ki so po načelu rotacije za eno leto med seboj izbrali predsednika Predsedstva SFRJ, ki je opravljal tudi protokolarno vlogo vodje države. Predsedstvo je bilo v vlogi najvišjega kolektivnega organa vodenja in poveljevanja z oboroženimi silami države. V tej vlogi je podajalo smernice za izvajanje priprav in mobilizacijo virov in moči države, ki so bili potrebni za obrambo države ter njihovo usklajenost med posameznimi akterji na nivoju države. V primeru nezmožnosti sklica zvezne skupščine je predsedstvo ugotavljalo možnost neposredne vojne nevarnosti, lahko je ukazalo delno ali splošno mobilizacijo ter razglasilo vojno stanje. Samostojno ali na predlog zvezne vlade (Zveznega izvršnega sveta) je lahko sprejemalo tudi uredbe z zakonsko močjo. Demokratični procesi, ki so se začeli konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v (Socialistični) Republiki Sloveniji so največje nasprotovanje doživeli v vojaškem vrhu Oboroženih sil SFRJ, ki so jih sestavljale Jugoslovanska ljudska armada kot zvezna vojska ter teritorialne obrambe posameznih republik, saj so bile v obrambi države zadolžene predvsem za varovanje zaledja glavnih front ter delovanje na začasno zasedenem ozemlju. Formalni vrhovni poveljnik OS je bilo torej res Predsedstvo SFRJ, ki pa je bilo zaradi nacionalističnega vpliva Srbije »razklano« in ni bilo sposobno sprejemati odločitev, zato ga je dejansko obvladovalo konzervativno in demokratičnim spremembam v SFRJ nenaklonjeno vodstvo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo ter Generalštaba Oboroženih sil SFRJ, ki je odločitve sprejemalo brez soglasja nadrejenega in tako v bistvu izvršilo vojaški državni udar.