Referendum o statusu Slovenije v Jugoslaviji (1988)
Med javno razpravo o predlogu za sprejem zveznih ustavnih amandmajev so postajali protesti iz Slovenije vedno odločnejši in radikalnejši. Ustrezne javne izjave so vsebovale zlasti dve zahtevi: da naj slovenska skupščina v celoti zavrne osnutek zveznih amandmajev in da naj pred svojim odločanjem razpiše ljudsko glasovanje oziroma referendum. To so zahtevali člani Društva slovenskih pisateljev že na sestanku 15. februarja 1988, Znanstveni svet Inštituta za sociologijo, koordinacija novih družbenih gibanj 9. marca 1988, upravni odbor in ustavna komisija Društva slovenskih pisateljev ponovno 3. novembra 1988, udeleženci Teleksove okrogle mize o ustavnih spremembah in drugi.
Vodstvo partije se je vprašanju izmikalo in končno tudi izmaknilo. Junija 1988 je predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan takole izoblikoval dilemo: »Skupščina naj se sama odloči, ali bo razpisala referendum.« Konec novembra istega leta je ustavna komisija Skupščine RS ugotovila, da referendum ni potreben, »saj v predlogu dopolnil k zvezni ustavi ni več dopolnil, ki niso v skladu z zahtevami slovenske skupščine«.
Predlog za referendumsko odločanje o zveznih ustavnih dopolnilih je decembra 1988 obravnaval in zavrnil tudi »Bavconov« Svet za varstvo človekovih pravic. Legitimiranje monopolne oblasti komunistične partije z razlogi, ne pa z ustavno prevaro, bi bilo za tedanje slovensko vodstvo nesprejemljivo, vendar z referendumom nujno povezano za prehod iz hegemonistične, enopartijske in vsiljeno konsenzualne v demokratično, pluralno in konkurenčno vladavino.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 227–229.