Razdelitev Jugoslavije: ameriški in angleško-sovjetski scenarij leta 1944

Delitev 50 : 50 je 9. oktobra 1944 Stalinu v Moskvi predlagal Churchill. Toda ta predlog ima zanimivo predzgodovino, ki se začne novembra 1943 z drugim zasedanjem Avnoja v Jajcu in s konferenco med Churchillom, Rooseveltom in Stalinom v Teheranu.

Avnoj se je razglasil za zakonodajno in izvršno predstavniško telo Jugoslavije; njen vrhovni predstavnik naj bi postal Narodni komite osvoboditve Jugoslavije – NKOJ. Jugoslovanski begunski vladi in kralju Petru II. Karađorđeviću so prepovedali vrnitev v državo med vojno, po koncu vojne pa se bo narod odločil, ali si želi za državno ureditev republiko ali monarhijo. Jugoslavija naj bi postala federacija enakopravnih narodov.

Istočasno je v Teheranu potekala konferenca treh zavezniških voditeljev, na kateri so sklenili namesto Mihailovića podpreti Tita. Pred začetkom konference je Roosevelt kralju Petru in predsedniku vlade Puriću zaupal idejo, kako »utrditi dve nasprotni odporniški organizaciji v Jugoslaviji«: državo bi razdelili v dve različni operacijski coni »zahodno in vzhodno«. Tito bi kontroliral zahod, Mihailović vzhod, vse skupaj pa bi bilo »pod vrhovnim zavezniškim poveljnikom v Italiji, generalom Alexandrom ali generalom Wilsonom«.²⁵⁴ V ozadju teheranske konference je potekala polemika med Angleži in Američani, ali naj zavezniki odprejo novo fronto proti Nemcem na Balkanu ali v Franciji. Churchill naj bi hotel s posegom skozi Jugoslavijo presekati pot Rusom. Kot je znano, je Tito zavračal to možnost. Odnos zaveznikov do njega je postajal vse prijaznejši, kar je skrbelo tudi kralja.

Konec leta 1943 so zavezniki dokončno ugotovili, da jim je Tito koristnejši od Mihailovića, vendar so večinoma upali na kompromis. Kralj se je maja 1944 znebil Purića in Mihailovića, predsednik vlade je postal Šubašić. 16. junija 1944 se je z njim v Bariju srečal Tito. 12. avgusta se je Tito v Neaplju sestal s Churchillom. Ta je izrazil pričakovanje, da bo prišlo do združene jugoslovanske vlade. Tito je Churchillu zagotovil, da v Jugoslaviji ne namerava uvesti komunističnega sistema.

Poleti 1944 se je londonski vladi pridružil tudi Izidor Cankar, ki je 18. avgusta obiskal Tita na Visu. 18. septembra je Tito tajno, ne da bi se posvetoval z Angleži ali Američani, odletel v Moskvo, kamor je prispel 21. septembra. S Stalinom se je dogovoril za pomoč Rdeče armade pri zasedbi Srbije oz. osvoboditvi Beograda. Rdeča armada je vstopila v Jugoslavijo 1. oktobra (v času Titovega obiska v Moskvi), v Beograd pa 20. oktobra 1944.

9. oktobra je Stalina obiskal Churchill. Stalin mu je zagotovil, da Rdeča armada po zavzetju Beograda ne bo prodirala naprej proti zahodu.²⁵⁵ Pri tem srečanju je prišlo do dogovora o delitvi vplivnih sfer v Evropi. Del britansko-sovjetskega pogovora, ki zadeva odstotke zahodnega oz. vzhodnega vpliva, je slaven. Churchill ga je opisal v knjigi Druga svetovna vojna:

»/…/ Če govorimo o Britaniji in Rusiji, kaj bi za vas pomenilo, če bi imeli devetdeset odstotkov prevlade v Romuniji, če bi mi imeli devetdeset odstotkov odločanja v Grčiji, v Jugoslaviji pa bi naredili petdeset-petdeset? Medtem ko so to prevajali, sem na pol strani papirja napisal:

Romunija

Rusija 90 %

Drugi 10 %

Grčija

Velika Britanija (v sporazumu z ZDA) 90 %

Rusija 10 %

Jugoslavija 50-50 %

Madžarska 50-50 %

Bolgarija

Rusija 75 %

Drugi 25 %

To sem porinil čez mizo Stalinu, ki je ravno slišal prevod. Nastala je kratka pavza. Nato je vzel svoj modri svinčnik, na papir narisal veliko kljuko in mi ga vrnil. Za vse skupaj smo porabili toliko časa, kot ga porabiš, da sedeš k mizi.«

Churchill je bil pri Stalinu več kot dva tedna po Titu in dogovoru o vstopu Rdeče armade na ozemlje Jugoslavije. Sovjeti so potem zasedli prestolnico Jugoslavije in uresničili dogovor med Churchillom in Stalinom. Sovjetska zveza je prevzela del območja, ki ga je bil Roosevelt hipotetično namenil Mihailoviću, Srbom oz. kraljevi vladi. Veliki Britaniji oz. Titu (ki je zanikal, da hoče uvesti komunistični sistem) bi potem ostale zahodne, nekdanje avstrijske dežele, Bosna in Hercegovina, Hrvaška in Slovenija. Mihailović se je umaknil v Bosno in kmalu je bila Jugoslavija v celoti pod oblastjo komunistov.

Ameriški in po vsej verjetnosti tudi britanski predlog je pomenil delitev oblasti med kraljem in Titom; med tradicionalnim in revolucionarnim taborom. Ruski predlog je nakazoval delitev ozemlja, pri čemer zasedba prestolnice neke države običajno ne pomeni le kontrole ožjega lokalnega ozemlja, ampak države v celoti. Tito je bil proti delitvi in je (v nasprotju z obljubo Churchillu) uvedel sovjetski komunistični sistem v celotni državi. To mu ni bilo težko: del posla so zanj opravili Rusi, Slovenija, ki je zapirala jugoslovanski prostor proti severu in proti zahodu, pa je bila – kot se je pokazalo že leta 1941 in kljub večinskemu katoliškemu prebivalstvu – prav navdušena nad komunizmom. Komunisti so si prizadevali odstraniti čim večji del sodržavljanov, ki so bili usmerjeni proti komunizmu. Ta operacija ima zagovornike še danes, kakšen je njihov vpliv, pa kažejo ankete in volilni rezultati. Slovenija je razdeljena na tri dele oz. na tri tretjine: na levičarsko, sredinsko in desničarsko tretjino. Volilni sistem in finančna moč govorita v korist levice. V bistvu je dobro ocenjeval Roosevelt, ki je napovedoval delitev Jugoslavije na pol. Partizani/komunisti in njihovi nasledniki so si 75 let prizadevali onemogočiti zahodnjaški, liberalni, kapitalistični, na monarhijo in Cerkev vezani tradicionalni tabor.