Članstvo Jugoslavije v OZN

Jugoslavija (takrat Federativna ljudska republika Jugoslavija) je bila ena izmed ustanovnih članic Organizacije združenih narodov od 24. oktobra 1945. Po preimenovanju države je kot članica OZN od leta 1963 dalje beležena Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ). SFRJ je bila večkrat izvoljena nestalna članica Varnostnega sveta OZN, in sicer v letih 1950–1951, 1956, 1972–1973 ter 1988–1989.

V procesu razpada Jugoslavije v 90. letih se je zastavilo vprašanje njenega nadaljnjega obstoja ter posledično članstva v OZN in drugih mednarodnih organizacijah. Ker SFRJ ni več obstajala kot subjekt mednarodnega prava, posledično tudi ni več mogla biti članica mednarodnih organizacij. Vprašanje, kdo, če sploh, bo nasledil njen ustanovni sedež v OZN, je bilo posebej pomembno, saj je služilo kot precedens za nadaljnje rešitve sukcesije po nekdanji SFRJ. Dodatno je odgovor na to vprašanje zapletlo dejstvo, da nasledstvo članstva v mednarodnih organizacijah ni urejeno v posebni mednarodni konvenciji, kar pomeni, da je bolj ali manj odvisno od volje in soglasja držav.

Štiri nekdanje zvezne republike SFRJ – Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Makedonija – so v letu 1991 razglasile neodvisnost, pozneje so bile priznane s strani mednarodne skupnosti kot samostojne države ter so postale nove članice OZN in drugih mednarodnih organizacij. Te štiri nekdanje republike SFRJ so zagovarjale tezo o razpadu SFRJ, torej da je Jugoslavija prenehala obstajati in da so na njenem ozemlju nastale nove države, njene enakopravne naslednice.

Srbija in Črna gora sta zagovarjali drugačno stališče. 27. aprila 1992 sta sprejeli novo ustavo in »preostanek« Jugoslavije preimenovali v Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ), ki naj bi pomenila nadaljevanje mednarodnopravne kontinuitete nekdanje SFRJ. ZRJ se je namreč enostransko zavezala, da bo dosledno spoštovala in izpolnjevala vse mednarodne obveznosti SFRJ, vključno z njenim članstvom v mednarodnih organizacijah in mednarodnih pogodbah.

Čeprav je ZRJ domnevala, da bo lahko kot Ruska federacija v primeru razpada Sovjetske zveze nadaljevala kontinuiteto SFRJ in avtomatično nasledila njen sedež v OZN, je večina svetovnih držav predvsem zaradi predhodnih mnenj arbitražne (Badinterjeve) komisije in nedoseženega sporazuma med nekdanjimi republikami o tem vprašanju zavrgla tezo o kontinuiteti in ZRJ ni upoštevala kot identiteto nekdanje Jugoslavije.

Takšnemu stališču je sledilo sprejetje številnih resolucij Varnostnega sveta – 757 (1992), 777 (1992), 821 (1993) in 1022 (1995) – ter Generalne skupščine – 46/242 (1992), 47/1 (1992), 47/229 (1993) in 48/88 (1993) – ki so vse potrdile doktrino o razpadu SFRJ in o enakovrednem nasledstvu petih držav. ZRJ so odrekle pravico do avtomatičnega nasledstva sedeža SFRJ v OZN ter jo pozvale, da naj zaprosi za novo članstvo. Nadalje so resolucije predstavnikom ZRJ prepovedale sodelovati pri delu Generalne skupščine in Ekonomskega in socialnega sveta OZN. Iz sprejetih resolucij je sledilo, da zaradi razpada Jugoslavija ni več članica OZN ter da ZRJ ne more biti članica te organizacije, dokler za to ne zaprosi kot druge štiri države naslednice.

Kljub jasnim besedilom resolucij je do neljubega preobrata prišlo »po zaslugi« mnenja pravnega svetovalca OZN, t. i. Fleischhauerjevega mnenja, ki je z nelogično razlago resolucij, temelječo na stališčih Ruske federacije, Kitajske in ZRJ, da sprejete resolucije ne vplivajo niti na prenehanje niti na suspendiranje članstva Jugoslavije v OZN, privedlo do zavajajoče in hibridne skoraj desetletje trajajoče prakse OZN. Tablica z imenom »Yugoslavia« je ostala v dvorani Generalne skupščine, za katero pa ni smel nihče sedeti; zastava SFRJ s peterokrako zvezdo je do leta 2000 plapolala pred palačo OZN, čeprav jo takrat ni več uporabljala nobena država na svetu; Jugoslavija je bila še vedno na seznamu članic in plačnic članarine OZN, in to tista ustanovna članica iz leta 1945. Proti takšni praksi so preostale štiri države naslednice, med njimi tudi Slovenija, redno protestirale.

Vprašanje članstva Jugoslavije v OZN se je dokončno razrešilo, ko je ZRJ po padcu Miloševićevega režima zaprosila za članstvo v OZN in 1. 11. 2000 postala nova, 189. članica organizacije, kar 8 let za Slovenijo. S politično odločitvijo se je rešilo mednarodnopravno vprašanje, saj je bilo s tem dejanjem  dokončno potrjeno stališče, da je nekdanja SFRJ razpadla in prenehala obstajati, na njenem ozemlju pa je nastalo pet enakopravnih naslednic, od katerih nobena ne predstavlja kontinuitete po nekdanji skupni državi. Pred palačo narodov v New Yorku so končno odstranili jugoslovansko zastavo.

Na podlagi referenduma je Črna gora 3. junija 2006 razglasila neodvisnost od takratne Državne skupnosti Srbije in Črne gore (naslednice ZRJ) in na podlagi zaprosila postala nova 192. članica OZN z 28. junijem 2006. Srbija je skladno z Ustavno listino nadaljevala članstvo ZRJ iz leta 2000.