Mirovna konferenca o Jugoslaviji
Po izbruhu agresije na ozemlju razpadajoče SFRJ so 28. avgusta 1991 v Bruslju Evropska skupnost in njene države članice sprejele deklaracijo, s katero so izrazile zgroženost nad nasiljem na Hrvaškem ter obsodile zgrešeno politiko srbskih akterjev, ki želijo novo ustavno ureditev doseči z vojaškimi metodami.136 Ugotovile so, da JLA aktivno pomaga srbski strani. Zvezno predsedstvo SFRJ so pozvale, da naj nemudoma preneha z nelegalno uporabo sile, ter sporočile, da ne bodo priznale nasilno spremenjenih meja. Konkretno Srbijo so pozvale, da naj umakne svoj pridržek k opazovalni misiji na Hrvaškem.137
Evropska skupnost in njene države članice so sprejele dogovor o vzpostaviti mirovne konference o Jugoslaviji (International Conference for Peace in Yugoslavia) z namenom najti trajno in mirno rešitev krize znotraj SFRJ, ki je bila v tem trenutku že v procesu razpada. Določena je bila sestava mirovne konference, ki so jo na strani SFRJ sestavljali zvezno predsedstvo, zvezna vlada in predsedniki šestih republik, na strani ES pa predsednik Sveta ministrov ES, predstavniki držav članic in Komisija ES. Za predsednika konference, ki je prvič zasedala 7. septembra 1991 v Haagu, je bil izbran lord Carrington. Države naslednice nekdanje SFRJ so predlagani format sprejele.138
Ustanovljena je bila tudi arbitražna komisija, ki je imela nalogo pomagati mirovni konferenci z odgovori na zapletena pravna vprašanja. Sestavljena je bila iz predsednikov ustavnih sodišč petih evropskih držav.139 Arbitražna komisija je podala 15 mnenj (prvih deset med decembrom 1991 in julijem 1992; naslednjih pet pa leta 1993).
Leto dni po ustanovitvi konference, 26. in 27. avgusta 1992, je bila v Londonu ustanovljena tudi mednarodna konferenca o nekdanji Jugoslaviji (The International Conference on the Former Yugoslavia) (ICFY)), ki sta jo skupaj vodili OZN in ES.140 Stalna predsednika upravnega odbora (Steering Committee) ICFY sta bila generalni sekretar OZN in predsednik Sveta ministrov ES, vsaka stran je imela tudi sopredsednika, ki sta poročala predsednikoma. Na strani OZN: Cyrus R. Vance (26. 8. 1992 – 1. 5. 1993), Thorvald Stoltenberg (1. 5. 1993 – 30. 1. 1996); na strani ES: lord David Owen (26. 8. 1992 – 9. 6. 1995), Carl Bildt (9. 6. 1995 – 30. 1. 1996).141
V Londonu je bilo ustanovljenih tudi šest delovnih skupin (o BiH, gradnji zaupanja in varnosti, ekonomskih zadevah, etničnih, narodnostnih in manjšinskih vprašanjih, humanitarnih vprašanjih, nasledstvenih vprašanjih). Sekretariat ICFY je bil postavljen v Palais des Nations v Ženevi, kjer so odtlej potekala zasedanja.142 ICFY je efektivno delovala do 30. januarja 1996. Po sklenitvi Daytonskega sporazuma 14. decembra 1995 je ključno vlogo prevzel Svet za implementacijo miru (Peace Implementation Council, PIC), mednarodno telo, ustanovljeno za implementacijo Daytonskega sporazuma.143
Literatura
Bulletin of the European Communities. (1991a). No. 7/8, Vol. 24, ECSC – EEC – EAEC, Brussels, Luxembourg.
Bulletin of the European Communities. (1991b). No. 9, Vol. 24. ECSC – EEC – EAEC, Brussels, Luxembourg.
Bulletin of the European Communities. (1991c). No. 10, Vol. 24, ECSC – EEC – EAEC, Brussels, Luxembourg.
International Conference on the Former Yugoslavia (ICFY). United Nations Archives. URL: https://search.archives.un.org/international-conference-on-former-yugoslavia-icfy, 7. 11. 2019.
1st Report of the High Representative for Implementation of the Bosnian Peace Agreement to the Secretary-General of the United Nations. OHR, 14. 3. 1996. URL: http://www.ohr.int/?p=57327, 7. 11. 2019.
Opombe
Bulletin of the European Communities, 1991a, str. 115.
Ibid.
Bulletin of the European Communities, 1991c, str. 85–89.
Bulletin of the European Communities, 1991a, str. 115.
International Conference on the Former Yugoslavia (ICFY), United Nations Archives, e-vir.
Ibid.
Ibid.
1st Report of the High Representative for Implementation of the Bosnian Peace Agreement to the Secretary-General of the United Nations, OHR, e-vir.