Predlog dopolnil Ustave SFR Jugoslavije (1988)
Oktobra 1988 je Zvezni zbor SFRJ sprejel končni predlog ustavnih dopolnil, ki naj bi na naslednjih petih ključnih področjih zožila ustavne pristojnosti republik: prednost zveznega zakona – na podlagi določil, da republiški in pokrajinski zakon ter drugi predpisi ne smejo biti v nasprotju z zveznim zakonom. Sodstvo in tožilstvo – federacija je pridobila pristojnost z zakonom določati ustanavljanje in sestavo rednih sodišč in javnih tožilstev, zvezni javni tožilec pa, da daje nižjim tožilcem obvezna navodila za njegovo delo. Armada – novi način financiranja JLA je vzpostavil samostojnost vojaškega proračuna. Armada je pridobila nenadzorovan vpliv na zagotavljanje zveznih državnih planskih sredstev, odstotkov in razmerij na podlagi vseh davčnih in drugih namenskih virov. Razmerje med pristojnostmi republike in federacije – načeli enumeracije federalnih pristojnosti in presumpcije v korist republike sta pomenili, da naj bi bile v republiški izvirni pristojnosti vse funkcije razen tistih, ki jih republika prostovoljno prenese na federacijo. To načelo je pogojevala določba veljavne zvezne ustave iz leta 1974, da »federacija prek zveznih organov zagotavlja sistem socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in enotne temelje političnega sistema«, na podlagi katere se je širila zvezna zakonodajna pristojnost. Z dopolnili so bile uvedene še številne druge nove urejevalne pristojnosti federacije na področjih sistemov državne uprave, javnega obveščanja, velikih tehnično-tehnoloških sistemov, davčnega sistema ter tehnološkega in gospodarskega razvoja. Mednarodni odnosi – dopolnila so na novo uredila, da republike svoje mednarodno sodelovanje usklajujejo z zveznimi organi v okviru začrtane zunanje politike Jugoslavije, kar je za Slovenijo pomenilo zvezno kontrolo izvajanja programov Alpe-Adria, Osimskih sporazumov, maloobmejnega prometa, skupnega slovenskega kulturnega prostora in drugih gospodarskih, kulturnih in političnih programov do tedaj samostojnega mednarodnega delovanja.
Ciril Ribičič, eden od treh glavnih slovenskih pogajalcev v Beogradu, druga dva sta bila Miran Potrč in Milan Kučan, je po prihodu iz Beograda za časopis Delo napisal, da so »v predlogu sedaj izrecno ali smiselno upoštevana stališča slovenske skupščine /…/ trdim, da v ustavnih dopolnilih ni nobene rešitve, ki bi kakor koli pomembneje spreminjala položaj republike in še manj ogrožala suverenost slovenskega naroda /…/ Mnogi niso verjeli, a smo vztrajali do konca.« Na isti strani iste številke Dela je tedanji urednik njegove Sobotne priloge, Mile Šetinc, objavil članek Petra Jambreka z naslovom Velika in usodna ustavna prevara z vodilno mislijo, da bosta »s sprejetjem teh ustavnih dopolnil državnost in suverenost slovenskega naroda marsikje ponižana na položaj upravne enote«. Usodni dogovori naj bi bili sprejeti na hitro in v ozkem krogu, na podlagi nepopolnih in enostranskih informacij pa naj bi slovenska skupščina sprejela napačno odločitev, da ne bo razpisala referenduma. S sprejetjem dopolnil naj bi se v temelju podrla obstoječa ustavna zgradba državne suverenosti slovenskega naroda v vseh njenih temeljnih razsežnostih. Objava je sprožila polemično javno razpravo o tej »veliki in usodni ustavni prevari«.
O predlogu zveznih ustavnih dopolnil se je s soglasjem izreklo republiško vodstvo in 22. novembra 1988 je predlogu zveznih amandmajev dala svoje formalno soglasje tudi Skupščina SR Slovenije. Slovenska komunistična oblast kljub tedanjemu večinskemu odporu ljudstva ni dojela, da sta bili leta 1988 jugoslovanska in iz nje izvedena slovenska ustavna ureditev iz leta 1974 mrtvi. Pokopali pa ju niso slovenski oporečniški intelektualci, temveč liberalizem, centralizem in nacionalizem Slobodana Miloševića.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 223–227.