Ehrlich, Lambert
Lambert Ehrlich, teolog, etnolog in deloma politik, je študiral teologijo na rodnem Koroškem, v duhovniškem poklicu je nato opravljal do leta 1918 pomembna dela v Beljaku in Celovcu, po priključitvi slovenskega dela Koroške k Avstriji se je umaknil v Ljubljano in tu predaval na teološki fakulteti. Kot poznavalec koroških razmer je bil član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci leta 1919 v Parizu. Ob teologiji se je posvečal raziskovanju prvotnih ljudstev in njihovega verstva. V tridesetih letih je prevzel odločilne naloge v življenju Katoliške cerkve, po načelih papeških enciklik Quadragesimo anno (1931) in Divini Redemptoris (1937), ki sta glavno nevarnost za vero in Cerkev odkrivali v socializmu, predvsem pa v sovjetskem komunizmu (boljševikov). V tem duhu je želel vplivati na katoliške študentske skupine, ki so se zbirale v študentskih katoliških klubih, zlasti v Straži. Nasprotna stran je leta 1942 videla v njem glavnega duhovnega vodjo protikomunističnega odpora in nevarnost za NOB, zato je postal žrtev atentata, ki ga je izpeljala VOS.
Za idejo slovenske osamosvojitve in za poznejše poizkuse za njeno realizacijo je ostala pomembna Ehrlichova zamisel o državnem položaju Slovencev. S tem je nadaljeval usmeritev, ki jo je v dvajsetih prvi zastavil Božo Vodušek, ampak ji je zdaj dal konkretnejšo obliko. Svojo zamisel je leta 1941 formuliral v dokumentu o »slovenskem problemu«, posredovan je bil predstavnikom slovenske politike in begunski jugoslovanski vladi. V njem je predvideval tri različne možnosti, ki naj bi določale prihodnji razvoj slovenskega naroda, to pa tako, da bi konkretno opredelile njegovo državnost oziroma položaj v državnih organizmih. Prvo možnost je videl v konfederaciji samostojnih jugoslovanskih držav, ki naj bi obsegala tudi Bolgarijo. Drugo možnost je predvidel v konfederaciji zahodnoslovanskih in južnoslovanskih držav, ki naj bi segala od Poljske do Bolgarije, svoje središče bi morda imela v Sloveniji; ta možnost se mu je zdela »še bolj evropska in slovenska«. Ob teh dveh možnostih, v katerih je očitno videl branik pred nemško-germanskim imperializem, je v primeru, da prejšnji možnosti ne bi bili mogoči, formuliral še tretjo. To naj bi bila samostojna slovenska država. Zamislil si jo je tako, da bi bila »prava Švica Vzhodne Evrope«.
Pomen teh idej je bil ta, da so vplivale na zamisli o samostojni slovenski državi, ki so jih v političnem katolištvu po letu 1945 v emigraciji publicistično povzemali posamezniki iz kroga katoliških akademskih klubov. Iz teh je prišel Ciril Žebot, verjetno je iz teh spodbud izšel po vojni najopaznejši nosilec slovenske osamosvojitvene ideje Franc Jeza.
Literatura
Godeša, B. (2002). Ehrlich in zasnova slovenske države. V: Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, str. 279–308.
Godeša, B. (2006). Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.