Vodušek, Božo
Božo Vodušek je bil pesnik, prevajalec, jezikoslovec in mislec. Po gimnaziji, ki jo je končal v rodnem mestu, je študiral romanistiko in iz nje leta 1928 na ljubljanski univerzi diplomiral. Ker ni mogel najti primerne službe, je na isti univerzi leta 1932 doštudiral še pravo. V obdobju 1932–1939 je delal kot odvetniški pripravnik; samostojno advokaturo je opravljal od 1939 v Črnomlju, ob mobilizaciji 1943 se je pridružil partizanom, v obdobju 1945–1953 je delal v upravnih službah, pozneje pa do 1973 na Inštitutu za slovenski jezik SAZU.
Vodušek, ki je kot študent veliko potoval, je v mladosti pripadal mladinskemu katoliškemu prenovitvenemu gibanju, katerega društvene in neformalne povezave so zaživele v več srednjeevropskih deželah. Na Slovenskem se je najmočneje utelesilo v krogu revij Križ na gori (1924/1925–1926/1927) in Križ (1928–1930). Po teh dveh glasilih je skupina tudi dobila ime križarji.
Vodušek je v št. 6/7 zadnjega letnika Križa na gori objavil članek Etika in politična miselnost Slovencev ter v njem zagovarjal misel, da je ideal vsakega naroda vzpostavitev lastne države. Za Slovence je sodil, da se niti ob vzpostavitvi skupne državnosti s Srbi in Hrvati leta 1918 niso povzpeli do ravni političnega naroda, saj so delovali v okviru jugoslovanskega ideala. Propagiranje tega med Slovenci je Vodušek imel za neetično, saj Srbi in Hrvati jugoslovanstvo razumejo drugače in se na podlagi te ideologije vmešavajo tudi v popolnoma slovenske zadeve. Za razliko od njih Slovenci ne posegajo v zgolj srbska oziroma hrvaška vprašanja. Avtonomistično stališče je imel za nezadostno, saj ne omogoča vzpostavitve svobode Slovencev, temveč le omejeno odločanje o nekaterih lastnih problemih. Slovenski ideal naj postane lastna država; obstoječa Kraljevina SHS naj se preoblikuje v federacijo. Na načelni ravni je Vodušek pri vprašanju suverenosti šel korak dlje od Novačana, ki je v letih 1922–1923 zahteval sodržavno (konfederalno) zvezo, na praktični pa je – kar je ob tem paradoks – pristajal na zvezno državo.