Jeza, Franc

Franc Jeza je bil pisatelj in publicist, po izobrazbi etnolog. Po letu 1941 je deloval kot član OF, nato je bil v italijanskih in nemških koncentracijskih taboriščih, po vojni je bil novinar v Ljubljani. Zaradi nestrinjanja s komunistično politiko je leta 1948 prebegnil v Trst, tu pa do smrti deloval kot radijski novinar, pisal romane in igre, predvsem pa številne razprave o slovenskem nacionalnem vprašanju, ki jih je lahko objavljal v zamejskem tisku, tednikih, zbornikih in samostojnih publikacijah. Njegovi vojni spomini so izšli v knjigi Spomini iz taborišča leta 1985, izbor poglavitnih publicističnih del pa v knjigi In zgodil se bo čudež (2012) z uvodom Borisa Pahorja.

Pred vojno je bil blizu katoliškemu študentskemu društvu Zarja, na katerega je tedaj vplival krog okoli Kocbekove revije Dejanje. Osvobodilni fronti se je pridružil, ker je njeno ustanovno listino razumel kot program za slovensko samoodločbo. V poznejši kritiki Kocbeka (1979) mu je očital, da se je pod pritiskom komunistov temu programu odpovedal in pristal na idejo bolj ali manj unitarne Jugoslavije. V tem duhu se je po vojni v tržaškem pregnanstvu popolnoma posvetil analizi slovenskega položaja v komunistični Jugoslaviji, njegove politične in ekonomske odvisnosti od Beograda, zavrnil teorije o jugoslovanstvu in idejo jugoslovanske države. Titoistično politiko je obdolžil za izgubo preostalih slovenskih ozemelj v Italiji in Avstriji, predvsem pa za izkoriščanje in podrejanje, ki mu je bil slovenski narod izpostavljen v jugoslovanskem komunističnem sistemu. Rešitev iz tega položaja je našel v ideji samostojne slovenske države. Določno jo je izrekel že leta 1953. S tem je obnovil zahtevo, ki jo je leta 1927 zapisal Božo Vodušek, ki je izšel iz katoliškega študentskega gibanja okoli Križa na gori. Morda je nanj med vojno in po njej iz kroga okoli Lamberta Ehrlicha vplivala zahteva po samostojni slovenski državi kot nasprotje idejam jugoslovanske konfederacije. Novost Jezovega stališča, ki ga je v številnih spisih utrjeval z novo analizo, kritiko in argumentacijo, je bila ta, da je idejo slovenske države povezal z zahtevo po politični, gospodarski in kulturni demokraciji ter zanjo izdelal natančen program. Podobne ideje je po njegovi smrti nadaljeval predvsem Jože Pučnik, ki se je verjetno iz nemškega izgnanstva prek svojih osebnih zvez s Trstom lahko zanimal za Jezovo publicistiko. Od tod je ideja slovenske osamosvojitve prešla v matično Slovenijo in se dokončno uveljavila v krogu Nove revije.