Pahor, Boris
Boris Pahor, pisatelj, publicist in politik, rojen Tržačan in italijanski državljan, je pisateljsko pot začel tik pred vojno ob Kocbekovi reviji Dejanje, nato pa s pisateljstvom nadaljeval po koncu vojne, ko se je po več letih težkega preživljanja kot italijanski vojak v Libiji in z letom 1944 v nemških koncentracijskih taboriščih ustalil v Trstu kot svoboden pisatelj, nato kot srednješolski učitelj na slovenski šoli. Od leta 1948 je objavil vrsto romanov, zbirk kratke proze in esejističnih knjig, večinoma avtobiografskih, spominskih in pričevanjskih, o usodi tržaških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej. Mednarodno pozornost in številne prevode je doživel roman Nekropola z opisi življenja v nemškem koncentracijskem taborišču. Za pisateljsko delo je prejel več nagrad in bil leta 1993 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.
Politična vloga, ki jo je prevzemal kot mislec in publicist, ni bila manj odmevna od njegovega pisateljstva, čeprav v različnih življenjskih položajih drugačna. Leta 1951 se je s pozitivno oceno postavil v bran politično diskriminirani Kocbekovi knjigi Strah in pogum, kar mu je prineslo zamero v levičarskem časopisju in pri partijski oblasti socialistične Slovenije. Še pomembnejši poseg v slovensko politično življenje je sledil leta 1975 z izdajo Kocbekovega intervjuja pri reviji Zaliv, ki sta ga pripravila z Alojzom Rebulo. Razkritje o pomoru domobranskih ujetnikov je imelo za posledico nekajletno prepoved vstopanja v matično Slovenijo. Ta in druga podobna dejanja so v teh desetletjih bila pomemben prispevek k demokratizaciji slovenske politike in k rahljanju partijskega sistema. Za položaj slovenske manjšine v Italiji so bila velikega pomena njegova ponovna opozorila na preganjanje, ki ga je bila deležna po italijanski okupaciji, predvsem pa v času fašizma. Podprl jih je s pisateljskimi deli, ki so govorila ne samo o trpljenju primorskih Slovencev, ampak o obči usodi evropskega človeka v časih fašističnega nacionalizma in nacionalsocialističnega totalitarizma. S tega stališča je sodil tudi o vlogi in posledicah slovenske komunistične revolucije. Poudarjal je nacionalni pomen boja proti okupatorskemu nasilju, obenem pa partizanstvo razločeval od njegove revolucijske zlorabe, kar je bilo v skladu z zavzemanjem za Kocbekovo literarno in duhovno izročilo. V zadnjem desetletju so zbudili veliko pozornost njegovi pozivi h krepitvi nacionalne zavesti in državne suverenosti v osamosvojeni Sloveniji. S tem se je leta 2012 uskladilo njegovo priznanje zaslug Franca Jeze za idejo samostojne slovenske države, s čimer se za Jezovega življenja ni mogel strinjati, vendar je zdaj s tem večjim poudarkom idejo slovenske države in nacionalne osamosvojitve sprejel za svojo. Zasluge misleca in politika so potrdila najvišja slovenska in italijanska priznanja.
Literatura
Jez, F. (2012). In zgodil se je čudež. Ljubljana: Slovenska matica.
Omerza, I. (2017). Boris Pahor v žrelu Udbe. Celovec: Mohorjeva družba.
Pirjevec, M. (ur.). (1993). Pahorjev zbornik. Trst: Narodna in študijska knjižnica Trst.
Pogačnik, J. (1972). Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Trst: Zaliv.