Mednarodno priznanje Slovenije

Slovenska zunanja politika in slovenska državnost sta se prvič praktično potrdili z mednarodnim priznanjem, ki so ga mnogi tuji državniki (Baker, celo De Michelis) sprva zavračali. Mednarodno priznanje Slovenije označujejo različni datumi. Prvih šest (simboličnih, tako rekoč sozarotniških) priznanj Hrvaške, Litve, Gruzije, Latvije, Estonije in Ukrajine je priletelo v slovenski nabiralnik že poleti in jeseni leta 1991. Čeprav so zunanji ministri Evropske unije (na pobudo Hansa Dietricha Genscherja) sklenili, da bodo priznali Slovenijo (in Hrvaško) že 16. decembra 1991, je ta sklep obveljal 15. januarja 1992. Praktični začetek mednarodne veljave Slovenije pomenijo priznanja Islandije, Nemčije, Švedske (19. decembra 1991) in Svetega sedeža (13. januarja 1992). Mednarodno priznanje Slovenije je 11. januarja 1992 priporočila Badinterjeva arbitražna komisija mirovne konference o Jugoslaviji. Pomembna priznanja so nekoliko pozneje prišla iz Rusije (14. februarja 1992), Japonske (17. marca 1992) in ZDA (7. aprila 1992). Izrael je sledil 16. aprila, Kitajska 27. aprila, Indija 11. maja, 22. maja pa je bila Slovenija sprejeta v članstvo Organizacije združenih narodov.