Genscher, Hans Dietrich
Genscher poroča o svojih stikih z Vatikanom in papežem Janezom Pavlom II. v knjigi Erinnerungen (Berlin 1995). Leta 1987 sta govorila (seveda) o Poljski, postavljanju raket v Nemčijah in Gorbačovu, ki naj bi »zaslužil našo podporo«. Genscher je papežu povedal, da po njegovem ni nobene alternative politiki zmanjšanja napetosti in sodelovanja med Vzhodom in Zahodom, tj. politiki KVSE, pri kateri sodeluje tudi Vatikan. Pozneje naj bi papeža skrbelo tudi vprašanje razkroja Jugoslavije. Genscher velik pomen pripisuje Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi. Navsezadnje mnogi analitiki ugotavljajo, da se je hladna vojna končala ravno z objavo Pariške listine KVSE (»Za novo Evropo«) novembra 1990. Slovenska delegacija se je pariškega srečanja udeležila v sklopu jugoslovanske delegacije.
Glavni problem nemške diplomacije je bila ves čas po drugi svetovni vojni združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije (NDR in ZRN). Za Genscherja in za večino zahodnonemških politikov je bila izključena možnost združevanja s pomočjo nevtralnosti. Obstajata samo Vzhod in Zahod, za tretjo pot ni nobene možnosti, piše Genscher. Združena Nemčija se članstvu v EU in NATO ne bi odpovedala. Nove možnosti so se pojavile po letu 1989. Pogovore dveh Nemčij in štirih zaveznikov februarja 1990 sta skušala preprečiti ali vsaj ovirati italijanski in nizozemski zunanji minister, vendar je Genscherja podprl ameriški državni sekretar Baker. V pogovoru z Genscherjem je sicer dvomil o možnosti, da bi Rusi prenesli vključitev Vzhodne Nemčije v NATO, Genscher pa je predlagal, naj bi jim – da bi privolili – ponudili kakšno koncesijo, npr. zmanjšanje vojaštva v združeni Nemčiji. Takšne rešitve so seveda postale mogoče zaradi padca Berlinskega zidu in zaradi pešanja Sovjetske zveze.
V 19. poglavju Spominov Genscher poroča o diplomatskih prizadevanjih okrog jugoslovanske krize. Povojna Nemčija je imela z Jugoslavijo nekaj težav zaradi Hallsteinove doktrine, ki je leta 1955 od držav zahtevala, naj se odločijo za ZRN ali NDR. Ker je Jugoslavija priznala Vzhodno Nemčijo, je ZRN prekinila odnose z njo. Genscher podrobno in natančno opisuje vzroke jugoslovanske krize: Memorandum SANU, odvzem avtonomije Kosovu, srbsko prevlado v jugoslovanskem predsedstvu, težave z nastopom hrvaškega člana Mesića itn. Med drugim piše:
»… Ko sem se v dneh okrog 3. februarja 1991 mudil v Davosu, sem srečal člana jugoslovanskega predsedstva Drnovška, predstavnika Slovenije, ki mi je razložil svoje skrbi. V sredo, 20. marca, sem sprejel predsednika Slovenije Milana Kučana in zunanjega ministra Rupla: tudi onadva sta me poučila o svojih skrbeh glede naraščajoče nagnjenosti Slovenije k neodvisnosti. Nujno sem jima svetoval, naj ne pospešujeta stvari, predvsem naj se ne lotevata nobenih enostranskih korakov, ampak naj iščeta možnosti, kako bi bilo mogoče obdržati federacijo v drugačni ustavnopravni obliki.«
Jugoslovanska realnost je zahtevala nove in drugačne prijeme. Genscherja so skrbeli jugoslovansko-nemški odnosi zaradi dogodkov v prvi in drugi svetovni vojni. Menil je, da je za rešitev potrebna skupna akcija Evropske skupnosti in KVSE. Zanj je bilo pomembno, da ostane v stiku z vsemi prizadetimi. Tako je sprejemal srbskega, hrvaškega in slovenskega zunanjega ministra, skupaj s Kohlom sta sprejela Tuđmana, Gligorova, Kučana, Mesića in Izetbegovića. Genscher posebej poudarja berlinski sestanek zunanjih ministrov KVSE 19. in 20. junija. Pred tem je v svoj rojstni kraj povabil ameriškega ministra Bakerja, mimogrede pa se je srečal tudi z jugoslovanskim zunanjim ministrom Lončarjem in sovjetskim kolegom Besmertnikom. V Berlinu je šlo za potrditev načel, ki so jih pred nekaj meseci zapisali v Pariški listini. Seveda je konferenca priporočala enotnost, ozemeljsko celovitost Jugoslavije in priznavanje manjšinskih pravic. Enako pomembna je bila ugotovitev, da o prihodnosti dežele lahko svobodno odločajo le jugoslovanski narodi (Völker), s čimer je KVSE upoštevala tudi pravico samoodločbe. Genscher se pri tem sklicuje tudi na jugoslovansko ustavo iz leta 1974, češ da je dopuščala odcepitev posameznih narodov (Nationen).
Genscher in kancler Kohl sta informacijo o večernem sklicu slovenskega in hrvaškega parlamenta, na katerem naj bi prišlo do razglasitve neodvisnosti, dobila med obiskom Italije, ki se je začel 24. junija. Izvedela sta tudi za zbiranje jugoslovanske vojske. Med kosilom v vili Madama sta Genscher in De Michelis govorila z Lončarjem. Prosila sta ga, naj prepreči uporabo vojske.
V nadaljevanju opisuje Genscher tudi nujni telefonski pogovor s piscem teh vrstic 1. julija in sestanek (s Kučanom in piscem teh vrstic) v Celovcu 2. julija 1991. Zanimiv je Genscherjev pogled na slovensko namero, da bi odpotovali v Ljubljano z vlakom. Nemškemu ministru ideja ni ugajala, verjetno tudi zato, ker je bilo na vlaku precej orožja. Nikakor pa pot v Ljubljano ni bila mogoča zaradi vojaške intervencije JLA. Sledili so številni pogovori z evropskimi zunanjimi ministri, tudi slovenskim, na koncu pa je 7. julija 1991 prišlo do brionskega sestanka, na katerem so bili sprejeti znani sklepi.
Genscher je v naslednjih dneh pritrjeval stališču italijanskega zunanjega ministra, da notranjih meja v Jugoslaviji ne bi smeli spreminjati. To stališče je bilo seveda v nasprotju z namerami Miloševića. 19. julija je sledila odločitev o odhodu JLA iz Slovenije, nato so se vrstili diplomatski sestanki, pri čemer je Genscher poseben pomen pripisoval pogovorom s francoskim zunanjim ministrom Dumasom. Francozi naj bi si bili izmislili Badinterjevo arbitražno komisijo, Nizozemci pa naj bi bili za predsednika mirovne konference v Haagu predlagali Petra Carringtona. Med evropskimi ministri in na haaški konferenci naj bi se izoblikovalo stališče, da naj bi mednarodno priznanje sledilo procesu »pogajanj v dobri veri«, v katerih bi morale sodelovati vse strani.
27. oktobra 1991 so zunanji ministri ES obsodili nadaljevanje napadov jugoslovanske armade na hrvaška mesta, nato so se sestali še enkrat naslednjega dne, ko so se odločili, da bodo konstruktivne republike ločili od destruktivnih, npr. Srbije. Zapletlo se je pri imenovanju jugoslovanskih manjšin in narodnosti (Kosovo ni želelo biti manjšina), razpravljali pa so tudi o nameri Srbov, da bi ustvarili »Veliko Srbijo« in o srbskem državnem udaru v jugoslovanskem predsedstvu.
Vse bolj se je dozdevalo, da sta priznanji Slovenije in Hrvaške in iz tega izvirajoča internacionalizacija konflikta edino preostalo politično sredstvo.
Badinterjeva komisija je 7. decembra ugotovila, da je Jugoslavija v procesu razpadanja, priznanji Slovenije in Hrvaške sta napovedala nemški kancler in nizozemski zunanji minister, nato je (pred ministrskim sestankom 16. decembra) prišlo do usklajevanja nemških in francoskih stališč glede mednarodnega priznavanja. Sledila je demonstracija najvišje diplomacije, za katero je zaslužen Genscher.
»… po eni strani je naraščalo število tistih kolegov, ki so se izrekli za priznanje, obstajali pa so tudi dvomi. Na primer Grčija načelno ni bila proti priznanju, vendar se je grški zunanji minister Samaras bal, da bi po priznanju Slovenije in Hrvaške po isti poti hotela še Makedonija, ki bi potem zahtevala grška ozemlja vključno s Solunom …
Kmalu smo se preselili v dvorano, kjer običajno kosimo in v kateri se ministri – vključno s predstavnikom Komisije in zastopnikom Predsedstva, ki tudi zapisuje sklepe – posedejo okrog ovalne mize. Na teh sestankih se praviloma govori samo francosko in angleško … Večkrat sem ponovil, da je zdaj v igri verodostojnost Evropske skupnosti: na eni strani smo imeli izvedensko mnenje Badinterja in Herzoga in napoved, da se bomo odločili po dvomesečnem odlogu; bilo pa je tudi očitno, da hočejo enotnost preprečiti Srbi. Ponovni odlog bi jih ohrabril, da nadaljujejo z roparsko vojno proti Hrvaški …
Med posvetovanji sem dvakrat govoril z zveznim kanclerjem po telefonu … Tudi on je menil, da bojo Srbi odlog razumeli kot ohrabritev za nadaljevanje vojne. Na koncu je dvanajst ministrov oblikovalo naslednji sklep: ,Skupnost in njene države članice so se strinjale, da bodo priznale vse jugoslovanske republike, ki bodo izpolnjevale spodaj navedene pogoje. Ta sklep bo izveden 15. januarja 1992. Jugoslovanske republike zato pozivamo, naj do 23. decembra izjavijo, ali želijo biti priznane kot neodvisne države in če sprejemajo odgovornost … posebej človekove pravice in pravice narodnih ali etničnih skupin …‘«
Literatura
Genscher, Hans Dietrich. (1955). Erinnerungen. Berlin: Siedler.
Rupel, D. (1992). Skrivnost države. Ljubljana: Delo, Slovenske novice.