Daytonski sporazum

Splošni okvirni sporazum za mir v Bosni in Hercegovini (»General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina«) je sporazum, ki so ga BiH (Alija Izetbegović), Hrvaška (Franjo Tuđžman) in ZRJ (Slobodan Milošević) sklenile 21. novembra 1995 v ameriškem mestu Dayton v prisotnosti predstavnikov ZDA, EU, Rusije in Združenega kraljestva.

Zaradi kraja sklenitve je sporazum poznan tudi kot Daytonski sporazum, zaradi svojega pomena se uporablja tudi izraz  daytonska mirovna pogodba. Sporazum je sicer bil parafiran v Daytonu (natančneje: v vojaški bazi Wright-Patterson blizu Daytona, Ohio), začel pa je veljati 14. decembra 1995 s podpisom v Parizu ob prisotnosti visokih predstavnikov EU, Francije, Nemčije, Rusije, Združenega kraljestva in ZDA.⁵³

S sporazumom se je končala tri in pol leta trajajoča vojna v BiH, ki je grozila z razdelitvijo BiH na več delov. S sporazumom je bila ohranjena celovitost države, ki je odtlej sicer res osnovana na federativnem ustroju z veliko decentralizacijo, vendar je kljub temu unitarna država.

Sporazum je sestavljen iz osnovnega dela, ki vsebuje enajst členov in enajst prilog z daljnosežnimi posledicami. Sporazum je pogodbenice zavezal k spoštovanju mednarodnega prava, posebnih določil Ustanovne listine OZN in aktov OVSE ter k spoštovanju suverenosti, ozemeljske celovitosti in politične neodvisnosti BiH.⁵⁴ Pogodbenice so prav tako omogočile prisotnost več mednarodnim organizacijam, da pomagajo z implementacijo določil sporazuma. Sile UNPROFOR so bile zamenjane s silami IFOR pod vodstvom NATA z namenom zagotavljanja miru. Vse druge oborožene sile, ki niso vojska BiH, so bile obvezane v roku 30 dni zapustiti BiH.⁵⁵ OVSE je dobila pristojnost na področju izgradnje varnosti in zaupanja med deležniki, kar je vključevalo tudi omejevanje orožja in umik tujih sil.⁵⁶ Določena je bila notranja meja med zveznima enotama ter način njenih sprememb.⁵⁷ Dogovorjeno je bilo, da bo OVSE organizirala volitve najpozneje v roku devetih mesecev.⁵⁸ Posebna pozornost je namenjena spoštovanju človekovih pravic v BiH, beguncem in razseljenim osebam.⁵⁹ Ustanovljena je bila posebna komisija za ohranitev narodnih spomenikov.⁶⁰ Z namenom pomoči pri implementaciji sporazuma so pogodbenice zaprosile OZN za imenovanje visokega predstavnika ter določile okvire njegovih pristojnosti.⁶¹ Doslej so funkcijo visokega predstavnika opravljali Carl Bildt (1995–1997), Carlos Westendorp (1997–1999), Wolfgang Petritsch (1999–2002), Paddy Ashdown (2002–2006), Christian Schwarz-Schilling (2006–2007), Miroslav Lajčak (2007–2009) in Valentin Inzko (od 2009 do danes).⁶²

Priloga 4 je Ustava BiH, ki vsebuje 12 zajetnih členov in velja še danes. Ustava podrobno določa delitev oblasti med vejami oblasti in zveznimi enotami. K prilogi je dodan še seznam mednarodnih sporazumov s področja človekovih pravic, za katere BiH sprejema obvezujočo naravo na svojem ozemlju.

S sporazumom sta se vzajemno priznali tudi ZRJ in BiH.⁶³

Daytonski sporazum je treba presojati v luči časa, v katerem je bil sprejet. Na območju nekdanje SFRJ je divjala vojna, ki ni prizanesla niti z vojnimi zločini in genocidom. Kljub večletnim prizadevanjem mednarodne skupnosti, vključujoč uporabo metod iz VII. poglavja Ustanovne listine OZN, oborožena agresija ni prenehala. Z Daytonskim sporazumom se je vojna končala, vendar sporazum na dolgi rok v BiH ni prinesel učinkovite ureditve. Še vedno ostaja pereča struktura treh manjšin z veliko avtonomijo srbske in nepriznanjem avtonomije hrvaške manjšine, kar hromi proces odločanja na lokalnem in državnem nivoju. Pobude za spremembo ustave in s tem Daytonskega sporazuma so zato danes aktualne.