Organizirano nasilje

Organizirano, obsežno in grobo kršenje človekovih pravic niso pojavi iste vrste. Zlorabe človekovih pravic in zadevne pojave, razmere in zahteve bi lahko imenovali »organizirane« ali »sistematične«, ko so vtkane v socialno tkivo, v politično ekonomijo in vladne postopke, kadar jih izvajajo s pomočjo socialnih politik in zakonodajnih dejavnosti ali jih določajo pomembnejše oblike skupinske diskriminacije. Obseg organiziranega kršenja, prikazan s številom zadevnih pritožb, primerov ali kršitev, se kaže v »stopnji« ali obsegu dejansko prizadetih krivic. Čeprav je obseg organiziranih kršitev zelo velik, koncept obeh razsežnosti ni enak.

Izraz »organizirano nasilje« je izposojen pri H. J. Geigerju¹⁴⁹ in izpeljan iz zdravstvenih raziskav o rasni diskriminaciji na širša vprašanja o grobih, organiziranih in obsežnih kršitvah človekovih pravic. Organizirano nasilje kot tako se ne nanaša le na nasilje posameznika, ki ima z uporabo fizične sile namen prizadejati škodo, temveč tudi na vsesplošne ukrepe in politike, bodisi osebne bodisi institucionalne, storjene namerno ali z opustitvijo, katerih posledica je povzročanje krivic vsemu prebivalstvu ter kršenje (njegovih) človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Organizirano nasilje je ukoreninjeno v socialnem tkivu, politični ekonomiji in vladni strukturi. Odraža se v najrazličnejših socialnih politikah in zakonodajnih ukrepih.¹⁵⁰ Oznaka »organizirano« kaže na etiologijo in v širokem obsegu na pojav nasilja in kršitev. Uporaba elementov sistematičnega kršenja se praviloma konča z obsežnimi, s ponavljajočimi se in z nenehnimi kršenji človekovih pravic posameznikov.

Takšno nasilje se pogosto označuje kot »grobo«. Oznaka »grobo« v tem primeru označuje resnost tega pojava v smislu stopnje človeškega trpljenja. Obstajajo tragični primeri, ko obe razsežnosti sovpadata. To so prakse mučenja, nezakonitih in samovoljnih pobojev ali usmrtitev po hitrem postopku, genocida, ravnanj, ki spominjajo na suženjstvo (prisilno delo, koncentracijska taborišča), izginotja, samovoljnega ali daljšega odvzema prostosti, uničevanja domov, premoženja in vasi (»etnično čiščenje«, nasilno izganjanje prebivalstva), množičnih posilstev in sistematične diskriminacije pri uživanju temeljnih političnih pravic. Taka groba, organizirana in obsežna kršenja lahko označimo kot humanitarne katastrofe, nesreče ali nevarnosti. So spremljevalna okoliščina domačih (državljanska vojna, upor, terorizem) in meddržavnih (mednarodna vojna) oboroženih konfliktov ter političnih konfliktov med posameznimi narodnimi in političnimi skupinami ali skupnostmi. Krize človekovih pravic so še zlasti zaostrene in dolge, ko do njih pride v totalitarnih ali avtoritarnih političnih režimih.

Kategorija »grobih« kršitev je enako razpoznavna. Označuje okoliščine pomembnejših, absolutnih, posebno nesorazmernih, resnih, zaostrenih, pretiranih ali posebno žaljivih dejanj proti zaščitenim človekovim pravicam. Grobe kršitve se lahko razlikujejo tudi glede obsega, lahko se pojavljajo poredkoma ali stalno. Lahko jih povzročajo organizirani dejavniki ali pa predstavljajo naključna in posamična dejanja.

Obstajajo tudi tragične okoliščine, v katerih socialni dejavniki povzročajo grobe kršitve v velikem obsegu, ki lahko privedejo do kriznih razmer glede človekovih pravic. Celo izredne razmere lahko trajajo dolgo, kot so pokazale izkušnje treh sistemov popolnega nadzora in zatiranja svobode posameznika in človekovega dostojanstva v dvajsetem stoletju, tj. v nacionalsocializmu, komunizmu in apartheidu, pri čemer so se vsi trije enako približevali pojmu absolutnega zla. Druga vrsta modernih tragedij, kar zadeva človekove pravice, so zločini proti miru in varnosti človeštva.