Družbenokoristno delo

Zapor v Ferdrengu⁷² je bil po pričevanjih zapornic tipično koncentracijsko taborišče – s psi, oznakami, opazovalnimi stolpi (»turni«), žico, pazniki itd. Sestre Logar, ki so bile tudi v Auschwitzu, naj bi povedale, da je bil tretma taboriščnic v slovenskih lagerjih enak kot v nemških, s to razliko, da je bil v nemških zaporih večji red in je manj smrdelo – »V tukajšnjih zaporih smo plavali v fekalijah.«

Vas Ferdreng je bila zapuščena (iz nje so se izselili kočevski Nemci). Taborišče je bilo organizirano na hitro. Za prvo silo so bile uporabljene zapuščene, zanemarjene in propadajoče stanovanjske hiše in druge stavbe. Lager so morale »zgraditi« prve zapornice same ‒ posekati so morale drevje v okolici, napeljati žico, postaviti stolpe za paznike.

Ferdreng je bil torej ob prvih prihodih zapornic napol porušena vas brez vodovoda, hiše so imele preluknjane strehe. Bile so brez oken in z razbitimi greznicami. Vasica ni imela kanalizacije. Imela je le tri navadna kmečka stranišča za 700‒800 zapornic. Eno od teh je bilo vedno odmaknjeno od greznice. V praznih hišah je bilo polno golazni – uši, stenic in bolh ‒ »kjer so se podile le še podgane (velike kot mački), ki so prežale na vsak košček kruha, ki si ga hranil v žepu za naslednji dan«. Nuno Nuško Sušnikovo so zaprli v bunker, v katerem je bilo toliko napadalnih podgan, da so ji pogrizle noge. Edine druge živali v vasi so bili konji miličnikov in psi paznikov.

Škofjeloški grad seveda ni bil »taborišče«, prej improvizirana in za namen prestajanja zaporne kazni neprimerna jetnišnica. Potem ko je zadnje dni meseca oktobra leta 1949 ponoči in v dežju iz kamionov sestopila kolona zapornic in se znašla pred vrati gradu, so jih najprej nastanili po tristo v dva prostora – v bivšo kapelo in bivši kloštrski refektorij. V obeh je bilo polno prahu in uši. Pozneje so zapornice porazdelili še v dve dvorani v zgornjem nadstropju gradu.

Za zaporniške potrebe so dozidali pekarijo, mizarji pa so za vsako dvorano izdelali po osem lesenih zabojev (»kible«) namesto stranišč. Tudi te kible so puščale, bile so neudobno visoke in nameščene v kot dvorane, tako da ni bilo nikakršne zasebnosti. V škofjeloškem gradu so zapornice preživele vso zimo. Umivalnica je bila v skupnem prostoru, kjer je iz pip izmenično tekla mrzla in topla voda. Okoli sedemdeset zapornic je bilo spomladi 1950 preseljenih na Dolenjsko, najprej na grad Rajhenburg in nato na posestvo Rajhenburg. Na posestvu so nakladale gnoj, okopavale krompir, delale so tudi v hlevih.

Podgane v lagerju so bile velikosti mačk. Ponoči so skakale ženskam po nogah, jim prišle na nos in za ušesa in jih med spanjem obgrizle. Zjutraj so zapornice dobile »ostudno« kavo, v kateri se je našla tudi kakšna glista. Za hrano so čakale v vrsti po nekaj ur na dan. Vode za pitje, umivanje in kuhanje je bilo vedno premalo. Bile so ves čas žejne. Kruha niso videle po nekaj tednov skupaj. V lagerju ni bilo možnosti za osebno higieno, za umivanje ali česanje las. Živo so opisale groteskni prizor (»za en kolosalen film«), ko je po 67 sušnih dnevih začel padati prvi dež, tako da so se lahko nage umivale in prale obleko (»svoje cunje«) pod preluknjanimi žlebovi.

Za 700–800 žensk, kolikor jih je bilo v Ferdrengu po presoji naših pričevalk, sta bili dve kmečki stranišči ali morda tri, pred vsakim so bile dolge vrste. Prizori grižavih in bolnih žensk, od katerih marsikatera ni uspela priti na vrsto, so bili grozni in ponižujoči. Podobno v kamnolomu, kjer je bila ena latrina. Nad jamo, ki so jo morale zapornice same skopati, so bili položeni tramovi. Potrebo so morale ženske opravljati med težkim vzdrževanjem ravnotežja na tramu, v zabavo miličnikom.

Čez čas so lahko dobivale od doma pakete. Domači so morali oddati paket na OZNI, ne da bi vedeli, kam bo poslan. V paketih je bilo nekaj hrane, kakšen kos oblačila, tudi odeja ali blazina.

V Škofji Loki je bil v gradu pozimi hud mraz, ki mu gumijaste galoše kljub »šufericam«⁷³ niso bile kos. Tudi higiena je bila na neznosni ravni tako kot v Ferdrengu. Namesto toaletnega papirja so zapornice uporabljale listje z dreves, to pa je pred zimo odpadlo. V Škofji Loki so proti koncu, februarja in marca leta 1950, zapornicam dovolili brati časopise, organizirati so morale pevski zbor – pele naj bi za osmi marec ‒ dan žena. Še najznosneje je bilo v Rajhenburgu – na gradu in posestvu. Imele so vodo, prostor za umivanje, posteljo in (zelo slabo) hrano trikrat na dan.

»Družbenokoristno delo« kot suženjsko delo z značilnostmi mučenja, poniževalnega in nečloveškega ravnanja z zapornicami

V Ferdrengu so zapornice odhajale iz vasi na delo zgodaj zjutraj. Skozi žično ograjo so jih spuščali posamično in jih ob izhodu preštevali. Iz tabora so odšle zjutraj v temi in se v temi vrnile. Nazaj grede so morale peti »Hej brigade«. Delale so v kamnolomu, nekatere tudi na velikih okoliških travnikih, kjer so kosile, grabile in spravljale travo. V kamnolomu so delale vse dneve in pozno v noč – z večjim kamnom so tolkle manjše in jih drobile. V velike kamne pa so najprej z železnimi palicami (»štangami«) izdolble velike luknje. V luknje so vložile smodnik z vrvico, ki so jo od daleč prižgale, da so razstrelile skalo. Med dela zapornic je sodilo tudi zasipavanje kraških jam – med drugim z nemškimi nagrobniki z gotskimi napisi z okoliških vaških pokopališč. Tako so načrtovalci in organizatorji lagerja uporabili prisilno delovno silo taboriščnic za »etnično čiščenje« zadnjih ostankov kočevske nemške narodne identitete. Jame so najprej zasipavale z večjimi in nato z manjšimi skalami in peskom. Potem so navozile zemljo in posejale travo. Po 14 dneh so vse spet odkopali in začeli znova izvajati to »družbenokoristno delo«.⁷⁴ Skupna in načrtovana značilnost vsega dela sta bili njegova brezciljnost in nesmiselnost. Zapornico, ki ni zmogla težkega dela v kamnolomu, so kaznovali tako, da je morala klečati sredi lagerja. Družbenokoristno delo je predstavljalo tudi sekanje lesenih kipov svetnikov iz vaške cerkvice. Ostanke so pometali stran. To delo je bilo namenjeno predvsem nunam. V jetnišnici na škofjeloškem gradu so zapornice opravljale občasna dela – šivale so oblačila za zapornike na drugih lokacijah, ribale stopnice, sestavljale električne aparate. Za nekaj časa so odbrali za posebno nalogo skupino zapornic, ki so pozneje ugotovile, da so izdelovale (»štancale«) gumijaste kroglice za volitve. Tiste, ki so to delale v posebni sobi, niso smele imeti nobenih stikov z drugimi zapornicami. Podobno je bilo delo v Rajhenburgu. Na gradu in posestvu so zapornice počele različne stvari – v šivalnici so šivale, delale so na polju in v hlevih in med drugim izdelovale »embalažo za jajca«.

Osebni stiki, komunikacije, odnosi med zapornicami in odnosi zapornic z zunanjim svetom

Zapornice so opisovale vzdušje v taboru ob prihodu kot moreče: »Vse je bilo tiho, kot bi prišli med mrliče.« Nobena ni smela spregovoriti besede s sozapornico niti v lagerju niti pri delu. Vsi so vedeli, da morajo biti tiho, da ne smejo govoriti. V škofjeloški grajski jetnišnici pa so bile razmere boljše – »tu se je vsaj smelo govoriti«. Nekatere zapornice so se poznale še od prej, nekatera prijateljstva pa so se stkala šele v lagerju. V Škofji Loki so si jetnice med seboj pomagale razmeram primerno – ena od zapornic je na primer iz odej šivala copate za kolegice. Opazne so bile razlike in osebna nasprotovanja med »političnimi« in vsemi drugimi, »navadnimi« zapornicami. V grajski jetnišnici v Škofji Loki so bile v kuhinji pijanke, »cipe«, kriminalke … Take, skratka, ki so bile oblasti blizu po svojem »svetovnem nazoru« – in so že v kuhinji pokradle, kar je bilo vrednega za pojesti. Zapornice so šele v Škofji Loki januarja 1950 dobile dovoljenje za dopisovanje z domačimi. Lahko so prejemale pošto, same pa so dobile dopisnice, na katerih je bilo že napisano naslednje sporočilo: »Dragi domači, sem živa in zdrava, godi se mi dobro. Lepo vas pozdravljam.« Pripisale so le naslov. V naslednji fazi »mehčanja« zaporniške represije so bili dovoljeni obiski domačih, ki so lahko prinesli s seboj tudi »pakete« s priboljški in obleko. Ob prihodu obiskovalca in med obiskom ni bilo dovoljeno objemanje. Taboriščnice iz Ferdrenga, nato zapornice na gradu v Škofji Loki in končno zapornice na gradu in posestvu Rajhenburg so imele na rajhenburških lokacijah tudi neposredne stike z drugimi, tudi moškimi zaporniki. Na gradu so bile v sosednjih prostorih zaprte »srbske informbirojevke«, s katerimi so bili prepovedani vsi stiki in ki so »lepega dne izginile«.⁷⁵ Na posestvu so bili v sosednjih prostorih tudi zaporniki – pravi kaznjenci.⁷⁶ Bile so tudi kaznjenke s političnih procesov.⁷⁷

Vzdrževanje discipline v lagerju – prekrški in sankcije

Režim taborišča in zapora je temeljil tudi na povsod navzočem vohunjenju med zapornicami. »Špiclji« so imeli interes prinašati svojim naročnikom slabe vesti. Logično je bilo, da so se zapornice, ki so vohunile za kolegicami, raje zlagale v škodo sotrpinke v zaporu, tudi zato, da bi povzdignile same sebe. Sicer pa je zaporniška oblast nenehno sumničila – ker so imeli o lastni oblasti slabo mnenje, so domnevali, da imajo o njej slabo mnenje tudi drugi. Miličnice so takoj ob prihodu seznanile zapornice, da jih v primeru pobega v gozdu »čakajo« medvedi in volkovi. Zapornico, ki se ji je posrečil pobeg v okoliške gozdove, so našli po treh dneh. Ko so jo privlekli nazaj, so jo v kleti klofutali in pretepali. Običajna kazen za prekršek proti taboriščnemu redu je bil »bunker«. Ko je ena od zapornic pobrala s tal jabolko, je bila kaznovana s tremi dnevi bunkerja. »Bunker« je bila nekakšna klet, v katero so zaprli po več zapornic. Namesto stranišča je bila v kleti preluknjana kibla. Mlajšo žensko, ki se je kljub zapovedani tišini v lagerju glasno zasmejala, so kaznovali tako, da so jo ostrigli. V poletni vročini je bila to huda in pogosta kazen, zaradi katere je bila verjetna posledica sončarica. Pogosta »milejša« kazen so bile zapovedane sklece (»lezi, diž se«), tudi ob pol treh zjutraj ali pa večkrat vso noč.

Sistem zastraševanja je bil tih in izrecen. Prva oblika teroriziranja aretiranih je bil molk – praviloma jim ni bilo povedano, zakaj so aretirane, kam jih peljejo, česa so obtožene, kje in koliko časa bodo zaprte ter kaj jih čaka med zaporom in po njem. Odgovori na ta vprašanja so bili namenoma prepuščeni zapornicam, da bi povečali njihovo negotovost, strah in pričakovanje najhujšega. Njihovi odzivi, pričakovanja in strahovi so imeli različne konkretne vizije. Nekatere so bile prepričane, da »so namenjene za odstrel«, zlasti tiste z domobranskim ozadjem, ki so vedele za pomor v Kočevju – kamor so bile odpeljane tudi same. Druge so same realistično pričakovale, da bodo na prisilnem delu. Pazniki pa so jim dajali vedeti, da bodo (verjetno) šle »v Sibirijo«, da bodo morale iti v bosanski rudnik Kreka ali izsuševat Skadarsko jezero v Makedonijo ali pa da jih bodo »podminirali«.

Miličniki ‒ pazniki so načrtno ustvarjali situacije, ki so pri zapornicah vzbujale strah, da jih čakata poboj in smrt⁷⁸ ‒ na Kočevskem, v okolju, »ki ni bilo na dobrem glasu«. Kakšnega posebnega pravilnika o redu in disciplini v lagerju ni bilo. Prekrški in kazni zanje so bili arbitrarni – poljubni in samovoljni. Bili so odraz brutalnosti, primitivnosti, vsakršne neciviliziranosti, zlobe in nasilnosti paznikov samih:

• klečanje v kotu – degradacija odrasle osebe na status otroka,
• bunker – popolna osama.

Občasno so katero od zapornic poklicali na zaslišanje. Zlasti med zaslišanji so pazniki z obljubami pomilostitve poskušali pridobiti zapornice za »sodelovanje« – vohunjenje in ovajanje.⁷⁹ Tudi v škofjeloškem gradu so imeli pazniki v vsaki sobi »vohunko«. Zapornico, ki je bila med vojno aktivistka Osvobodilne fronte, so nagovarjali k vohunjenju za paznike s čudnim razlogom: »Zdaj boš tu delala za nas naprej.« Implikacija ni bila le nenavadna, ampak tudi perverzna, saj je izenačevala prostovoljno in domoljubno ilegalno delovanje proti okupatorju med drugo svetovno vojno s prisilnim ovajanjem sozapornic v komunističnem koncentracijskem taborišču in zaporu.

Posegi v osebno dostojanstvo zapornic – trpinčenje, poniževanje, žalitve z namenom statusnega razvrednotenja

Primer zastraševalnega odnosa do zapornic je bil naslednji »nagovor« miličnika ob prihodu v taborišče: »Preklete prasice, kurbe. Tu ste, toda zavedajte se, da ne boste šle od tod, ker si ne zaslužite drugega, kot da vas dam v eno jamo in vso jamo podminiram.« (SM) Grozili so jim tudi s transportom (»lifranje«) v Sibirijo, da bodo šle v Makedonijo na Skadarsko jezero ali v rudnik Kreka v Bosni. Identiteto ugledne odvetnice, sicer transseksualne in transvestitske gospe, so pazniki sramotili tako, da so ji namenoma zapovedali oblačenje v žensko krilo – medtem ko so bile vse druge ženske v lagerju oblečene v hlače.

Ko se je pripravljal transport iz Ferdrenga, so stale od dveh ponoči žejne in lačne na taboriščnem dvorišču. Nato so miličniki pripeljali velik poln sod, ga odprli, obrnili in zlili tekočino po tleh, medtem ko so ženske omedlevale od žeje. Sadistični zdravnik dr. B. pa je prezeblo zapornico strašil: » … saj tamle za hišo sta dva zmrznila«.

Iz škofjeloškega gradu prihaja tudi pričevanje zapornice o spolnem nadlegovanju pijanega paznika ‒ ponoči, po »pisanju življenjepisa«, ki je trajalo od osmih zvečer do treh zjutraj. Sicer pa je bilo »pisanje življenjepisa« običajna metoda šikaniranja zapornic. Pogosto je morala ista zapornica napisati »življenjepis« večkrat, zato da so pazniki in miličniki besedila primerjali in preverjali morebitne razlike.