Balkan, humanitarne katastrofe in oboroženi spopadi

Komunistični režimi na Balkanu so pred demokratičnimi revolucijami leta 1989 več kot štirideset let grobo, množično in sistematično kršili človekove pravice. Bili so sicer previdni in so to počeli, če je bilo le mogoče pod krinko tajnosti in propagande ‒ delovna taborišča so bila na oddaljenih krajih, do aretacij in samovoljnih pobojev je prihajalo ponoči, partijska pravica je bila pod krinko formalne zakonitosti itd. Poleg tega so bile balkanske države in njihove vlade stabilne in so jih vsi pomembni dejavniki javne mednarodne ureditve priznavali kot legitimne.

Stvari so se korenito spremenile po padcu Berlinskega zidu. Jugoslavija, najbolj zapletena tvorba med vsemi balkanskimi državami, se je hrupno in vidno sesula in na koncu razpadla. Dolgotrajno in lokalno organizirano nasilje drugih balkanskih držav, ki so ostale znotraj svojih določenih meja, je doseglo razmere humanitarnih katastrof in po zaslugi medijev postalo očitno tudi širši svetovni javnosti. Iz različnih vzrokov so bile tuje vlade in organizacije prisiljene odzvati se ‒ da bi preprečile razširjanje nasilja čez meje meja držav in regij, da bi prispevale h gospodarski in politični stabilnosti, da bi omilile trpljenje ljudi, da bi pomirile mednarodno in domače javno mnenje in da bi ohranile videz skrbi velikih sil za mir na Balkanu kot evropskem mejnem območju.

Kršitve velikega obsega praviloma sovpadajo z notranjo zakonodajno in upravno prakso. Institucionalne kršitve se ne izvaja le z uradnimi politikami, ampak tudi s terciarnim učinkom (Drittwirkung) nevladnih in paradržavnih organizacij.²¹ Včasih so krivice prizadejane naključno in so posledica spontanega dejanja, drugače kot pri namernih, javnih, načrtovanih in uradnih dejanjih. Med obe vrsti kršitev bi lahko uvrstili namerno in trajno, čeprav prikrito uradno prakso, kot so mučenja, izginotja in sistematična diskriminacija. Opredelitev organizirane kršitve pomeni ponavljajoče, trajne in stalne kršitve. Njihov pojav je odvisen od dinamike povzročitelja in se nadaljuje iz začetnega dogodka, vse dokler kršitve človekovih pravic ne dosežejo razsežnosti katastrofe. Organizirane in množične kršitve človekovih pravic so lahko delne, omejene le na določen sektor ali regijo, ali vsesplošne in razširjene na vso državo.

Komunizem je na primer dosegel svoj cilj popolnega nadzora z množičnim ustrahovanjem, institucionalnim zatiranjem in indoktrinacijo. V svojih razvitejših stopnjah je v razvoju prešel »od množičnih pobojev do množičnega nadzora«. Ko je bila nesporna moč partijskih birokratov v polnem razcvetu, je ta v svoji dvoličnosti šel tako daleč, da je doma formalno in »uradno« priznaval mednarodne človekove pravice. V dveh evropskih obrobnih regijah ‒ na Kavkazu in na Balkanu – se od nekdaj med seboj prepletajo vse vrste elementov negotovosti za tamkajšnje prebivalstvo: trajajoča zgodovina hudih konfliktov, temeljne vezi skupnosti na nizki stopnji družbene organizacije, ostanki komunističnega sistema, ki je imel popoln in avtoritaren nadzor. Vse navedeno je prineslo posledice, kot so slabitev institucij, sovraštvo med posameznimi etničnimi skupnostmi in vojaško agresijo, ki sta jo kot ostanka imperialističnih sil še vedno močna centra Moskva in Beograd vodila proti raznim vrstam centrifugalnih sil.

Popravo krivic posameznim žrtvam kršitev človekovih pravic bi v omenjenih primerih lahko primerjali z zmožnostmi urgentne klinike. Če uporabimo medicinsko primerjavo, opravljajo tisti, ki delujejo v okviru domačih in mednarodnih mehanizmov za varstvo človekovih pravic, svoje delo »večinoma kot zdravniki v urgentnem bloku, ki čakajo, da jim pripeljejo naslednje žrtve, da bodo lahko storili vse, kar je v njihovi moči, da bi paciente obvarovali smrti«.²²

Reševanje posameznih primerov je vse bolj videti kot »nezadostno« in »prepozno«, če hočemo ob pojavih kršenja človekovih pravic velikega obsega ukrepati učinkovito. Ne zadostuje, da se mehanizmi za varstvo človekovih pravic le odzovejo, ampak je vedno pomembneje njihovo vnaprejšnje dejavno delovanje. Tako kot epidemije bolezni lahko tudi razvoj humanitarne nevarnosti najbolje nadziramo v začetku. Liberalni reformatorji skušajo zmanjšati krivice z odzivanjem na pritožbe posameznikov, medtem ko je druga strategija pomagati posameznikom tako, da se s pomočjo institucionalnih in strukturnih reform zagotovi zmanjšanje krivic.