Slovensko-italijanski odnosi

Italija je podobno kot druge zahodne države sprva podpirala enotnost SFR Jugoslavije. Pri tem je tudi poudarjala pričakovanja, da bi ta postala demokratična. Decembra leta 1991 pa je pomagala (De Michelis Genscherju) k enotnemu priznanju naše države s strani članic Evropske skupnosti. Čas našega osamosvajanja, prizadevanja za mednarodno priznanje in vključevanja v mednarodne organizacije, v prvi vrsti v EU, je skušala izkoristiti za uveljavljanje svojih interesov in odpiranje vprašanj, rešenih z Osimskimi sporazumi. Tako je še pred priznanjem prišla na dan s predlogom tripartitnega sporazuma o varovanju italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem. Ta naj bi se obravnavala v paketu. Slovenija je odgovorila s predlogom vezave z bilateralnim sporazumom, ki bi zavaroval tudi interese slovenske manjšine, tako da do podpisa ni prišlo. Zahvaljujoč naši spretnosti in spletu okoliščin (trenutek menjave na čelu italijanskega zunanjega ministrstva) je Sloveniji 31. julija 1992 uspelo doseči izredno pomemben dogovor (z izmenjavo diplomatskih not) s sosednjo državo o nasledstvu 49 sporazumov, sklenjenih med SFR Jugoslavijo in Italijo, med njimi Osimskih sporazumov (iz leta 1975) in Rimskega sporazuma (iz leta 1983). Zadnji je dokončno uredil vzajemne obveznosti, ki izhajajo iz člena 4 Osimske pogodbe. Med drugim določa odškodnino za nacionalizirano oziroma odvzeto optantsko (ezulsko) premoženje v Istri, iz t. i. cone B. Slovenija je svoj delež poplačevala v dogovorjenih rokih. Italijanski strani to ni bilo dovolj in se je zoperstavila slovenskemu vstopu v EU oziroma sklenitvi pridružitvenega sporazuma. Zahtevala je vrnitev nepremičnega premoženja v naravi. Zaplet je bilo mogoče rešiti šele leta 1996 v času vlade Romana Prodija in ob pomoči ZDA (Billa Clintona) s t. i. španskim kompromisom. Njegov avtor je bil španski zunanji minister Javier Solana. Slovenija je še v obdobju svojega pridruženega članstva v EU tako odprla svoj nepremičninski trg za tujce in tudi ustrezno spremenila svojo ustavo. Po vstopu v EU in NATO leta 2004 so odnosi med državama dosegli novo kakovost.