Teritorialna obramba Republike Slovenije

15. maja 1990 je republiški štab izdal ukaz o predaji hranjenja orožja, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev, ki so bili zunaj objektov armade. Novo republiško vodstvo se je takoj odzvalo na ta ukaz in novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je občinskim upravnim organom za ljudsko obrambo poslal brzojavko, s katero je prepovedal oddajanje orožja v objekte armade. Z namenom zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države so bila sprva ustanovljena jedra vojaškega odpora, nato vojska Slovenije, ki je dobila dokončno obliko v Manevrski strukturi narodne zaščite. S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna manj kot tri mesece po razorožitvi slovenske teritorialne obrambe ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem. Nastajala je z dobro pripravljeno skrivno akcijo, ki jo je vodil Tone Krkovič. Organizirali so jo v vseh trinajstih pokrajinah Teritorialne obrambe v Sloveniji in zagotavljala je, da so z njo republiški organi dejansko vodili in poveljevali enotam. Temeljni obrambni načrt je bil preprost in logičen. Ob morebitnem oboroženem posegu armade bi zavarovala ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotovila možnost za vpoklic popolnih formacij. Izdelali so podrobne načrte za posamezna skladišča in druge pomembne objekte. Po pokrajinah in občinah so sestavili udarne skupine in jurišne odrede s formacijami, prilagojenimi orožju in opremi, ki so jih imeli na voljo. Mobilizacijske dokumente so v največji tajnosti izdelali za sklic novih enot, ki so jih mobilizirali po načelu samopoziva. Vzpostavili so tudi številna skrivna skladišča za orožje in vojaško opremo. Že poleti 1990 so začeli zbirati informacije o armadi, na podlagi katerih so izdelali ocene ogroženosti, formacije enot in načrte delovanja. Manevrsko strukturo je treba torej obravnavati v funkciji priprav na obrambo slovenskega prostora ter nove samostojne in neodvisne države. To je bila enkratna organizacija, ki je morala v obdobju ukinitve partijske teritorialne obrambe in ustanavljanja oboroženih sil nove demokratične Slovenije delovati kot oborožena sila Slovencev v pripravah na osamosvojitveno vojno. Tako je bil koncept delovanja in vodenja slovenskim oboroženim silam postavljen popolnoma na novo. S sprejetjem svežnja ustavnih dopolnil, s katerimi je slovenska skupščina odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo, med drugim tudi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska teritorialna obramba v izključni pristojnosti republike, so bili izpolnjeni tudi formalnopravni pogoji za ponovni prevzem poveljevanja nad celotno Teritorialno obrambo Republike Slovenije, na čelu katere je bil kot v. d. načelnika imenovan Janez Slapar. Armada je z zasedbo sedeža republiškega štaba jasno pokazala, da ne bo spoštovala odločitev slovenskih oblasti in tako sta v Sloveniji delovala dva Republiška štaba za Teritorialno obrambo, vendar je bil štab, ki ga je zasedla armada, poveljstvo brez vojske ter samemu sebi namen, saj so bile od oktobra prekinjene vse zveze med njim ter podrejenimi enotami in štabi Teritorialne obrambe. Priprave so se na neizogiben oborožen spopad kljub vsem pritiskom in grožnjam nadaljevale. Tako so 17. decembra 1990 v Kočevski Reki organizirali prvi javni postroj enote oboroženih sil novo nastajajoče države, iz katere se je pozneje izoblikovala 1. specialna brigada MORiS kot prva popolnoma poklicna enota vojske. S postrojem te enote so bile slovenski javnosti in morebitnim nasprotnikom prikazane priprave in pripravljenost na obrambo samostojnosti ter – kot je dejal predsednik Izvršnega sveta RS Lojze Peterle – »zadišalo je po slovenski vojski«. Poudaril je tudi: »Tako prvi postroj, v katerem so bili pretežno prostovoljci, ni bil zadeva trenutka, predrznosti, samovolje ali neodgovornosti. Bil je izraz odgovorne volje slovenske vlade, njene obrambne strategije, tesnega sodelovanja ministrstev za notranje zadeve in za obrambo ter poguma posameznikov. Tu niso stali zaščitniki privilegiranega vrha nedemokratičnega režima, ampak možje in fantje, ki so bili pripravljeni dati vse za svobodo samostojne in demokratične Slovenije. Z zvezdami na kapah. Zvezda pa ni bila ne izhodišče, ne cilj, niti simbol poslanstva, bila je le taktično pokritje. Marsikaj je bilo navzven starega, samo namen je bil drugi. Namen je bil posvečen domovini. Slovenski vojak se je takrat vrnil k svojemu osnovnemu poslanstvu.«²⁰²