Bavčar, Igor
Leta 1947 je končal Srednjo miličniško, policijsko šolo v Tacnu in se po krajši službi v milici vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, smer politologija (FSPN, danes Fakulteta za družbene vede), na kateri je leta 1985 diplomiral s temo Razmerje med kapitalom in delom v družbi prehodnega obdobja; za diplomsko nalogo je prejel Prešernovo nagrado za študente. Bil je odgovorni urednik študentskega časopisa Tribuna, glavni urednik založbe Krt (Knjižnica revolucionarne teorije), odgovorni urednik Časopisa za kritiko znanosti. Marca 1988 je uredil (skupaj z Janezom Janšo) knjigo Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča. Junija 1988, po aretacijah Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasiča, je soustanovil in vodil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je deloval do pomladi 1990. Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je kot predsednik vodil 1988–1990, si je sprva prizadeval za zagotavljanje pravic obtoženih in pozneje obsojenih v zadevi Janša, Borštner, Tasič, Zavrl proti vojaškemu pravosodju, po obsodilni sodbi pa je Odbor presodil, da varstvo človekovih pravic ni kompatibilno z jugoslovanskim in slovenskim ustavnopravnim sistemom. Odbor je bil 1988–1990 najmočnejša slovenska civilnodružbena iniciativa, ki se ji je pridružilo več kot sto tisoč posameznikov in več kot tisoč organizacij ter je bil eden ključnih dejavnikov spremembe političnega sistema (v zvezi s procesom je priredil več množičnih javnih zborovanj in demonstracij). 1989–1990 je bil glavni urednik tednika Demokracija, tesno povezanega s predvolilno koalicijo Demos.23
Po prvih parlamentarnih volitvah je maja 1990 postal republiški sekretar/minister za notranje zadeve v vladi, ki jo je vodil predsednik Lojze Peterle. V skladu z demokratičnimi standardi je reorganiziral milico/policijo in varnostno službo. V obdobju osamosvajanja je koordiniral ključne varnostno-obrambne ukrepe, ki jih je izvajala slovenska vlada, med vojno junija in julija 1991 pa je z Janezom Janšo koordiniral obrambno delovanje slovenske policije in Teritorialne obrambe. Zaradi spora med RS in RŠTO oziroma ZSLO, predvsem pa zaradi odvzema orožja TO Slovenije je bila z namenom zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države ustanovljena Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Uradno je začela delovati 29. avgusta 1990, ko je republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar imenoval Toneta Krkoviča, rezervnega kapetana I. razreda, za načelnika Manevrske strukture narodne zaščite. S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna manj kot tri mesece po razorožitvi slovenske TO ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem. MSNZ je nastala z dobro pripravljeno skrivno akcijo. Organizirali so jo v vseh trinajstih pokrajinah (TO) v Sloveniji, v katerih so bili imenovani načelniki MSNZ, ki so tesno sodelovali s poveljniki posebnih enot milice. Osnovni namen oblikovanja MSNZ je bil torej zavarovanje ukrepov nastajajoče slovenske države, ki jo je tedaj in pozneje najbolj ogrožala JLA. MSNZ je zagotavljala, da so z njeno pomočjo republiški organi in predsedstvo republike dejansko vodili in poveljevali TO Slovenije. S tem so bili postavljeni temelji za organizacijo oboroženih sil nove države. 18. marca 1991 je Predsedstvo RS ustanovilo Republiško koordinacijo, ki je bila operativno usklajevalno telo za primer izrednih razmer. S tem je bil ustanovljen organ, ki je usklajeval vse obrambne priprave na slovensko osamosvojitev in je v vojni vodil vse vojne operacije TO, policije in civilne obrambe. Praktično je uskladil vse obrambne in varnostne priprave in nato v vojni opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika. Vlogo vrhovnega poveljnika je po ustavi opravljalo predsedstvo republike, razširjeno s predsednikoma vlade in skupščine. Pri delu predsedstva so sodelovali še ministri za obrambo, notranje in zunanje zadeve, informiranje ter poveljnika oziroma načelnika Republiškega štaba TO in civilno obrambo. Vodila sta jo republiška sekretarja za notranje zadeve in obrambo, Igor Bavčar in Janez Janša. Sprva je delovala v prvem nadstropju stavbe Izvršnega sveta RS, od 28. junija pa v kletnih prostorih Cankarjevega doma v Ljubljani.24 Zaradi osamosvojitvenih zaslug mu je predsednik republike Milan Kučan 1992 podelil najvišje državno odlikovanje, zlati častni znak svobode, vendar je odlikovanje 1993 protestno vrnil.25
Literatura
Kladnik, T. (2011). Teritorialna obramba v obrambi suverenosti Republike Slovenije. V: Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991 / Kladnik, T. (ur.). Ljubljana: Defensor, str. 7–19.
Pavšič, T. Bavčar, Igor. Slovenska biografija, 2013. URL: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003870/, 9. 9. 2019.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Slikovno gradivo
Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske.
Opombe
Pavšič, 2013, e-vir.
Vojaški muzej Slovenske vojske, Fond: Vojna 1991.
Pavšič, 2013, e-vir.