Demos, volitve

Vključitev Demosa v volilne postopke za nastop na volitvah leta 1990. Volilni štab Demosa je začel z delom po sprejemu volilne zakonodaje in se takoj začel ukvarjati z bistvenimi vprašanji za nastop Demosa na volitvah. Pregled volilne zakonodaje je pokazal, da so postopki za kandidiranje in predlaganje kandidatov nadvse zapleteni, da so roki skrajno napeti in da imajo stranke ZKS-SDP, SZS-SZDL in ZSMS-LS kot naslednice starih političnih sil veliko prednost zaradi svoje obstoječe organizacijske mreže in prisotnosti na terenu (v občinah, krajevnih skupnostih, zlasti pa v podjetjih oz. temeljnih organizacijah združenega dela). Hitro je postalo jasno, da dejstvo, da ima Demos veliko podporo med ljudmi, ne pomeni veliko, če Demos ne bo zmogel pridobiti dovolj kandidatov za nastop na volitvah, če se ti ne bodo zmogli prebiti skozi nepredvidljive ovire birokratskih volilnih postopkov in nenazadnje – ali bodo volivci med množico kandidatov sploh vedeli, kateri so kandidati Demosa.

Vključitev Demosa v volilne postopke in njegov nastop na volitvah 1990 je bil vendar izjemno uspešno izpeljan projekt. Demos je sproti analiziral volilne postopke in s stvarno utemeljenimi argumenti tako v RVK kot z zahtevo za dopolnitev volilne zakonodaje dosegel, da so zapleteni volilni postopki, ki jih je zahteval volilni zakon, postali uresničljivi. Z odlično organizacijo volilnega štaba so bili volilni postopki in volilna opravila za skupne kandidate vseh članic koalicije Demos skrbno pripravljeni in usklajeni z zakonskimi zahtevami. Vsebinska uskladitev med članicami koalicije Demosa do dokončne določitve kandidatov je bila težavna, vendar uspešna. Zadnje tedne pred volitvami, potem ko so bile kandidature pravočasno vložene in potrjene, je Demos namenil seznanjanju volivcev z imeni svojih kandidatov. Tudi tu je bilo najtežje pri volitvah v ZZD, zato ker na glasovnicah ni bil napisan predlagatelj. Pri volitvah v DPZ Republiške skupščine je Demos osvojil 47 mest in v Zbor občin Republiške skupščine celo 51 mest. Kljub izredni časovni stiski je Demos uspel najti in predlagati kandidate tudi za mnoge (ne pa za vse) občinske DPZ in zbore krajevnih skupnosti. V številnih je zmagal, med njimi tudi v Ljubljani. ZZD v Republiški skupščini in ZZD po občinah so pomenili skoraj nepremostljivo oviro, vendar je Demosu uspelo osvojiti 29 mest v republiškem ZZD. Skupaj z izvoljenimi delegati v DPZ in Zboru občin Republiške skupščine je Demos imel s svojimi delegati iz ZZD večino 127 mest v 240 članskem skupnem zboru Republiške skupščine. Ni pa imel večine v ZZD Republiške skupščine.

Legitimnost delegatov v takratni ZZD Republiške skupščine je sporna iz več razlogov. Od skupnega števila 80 delegatov jih je kar 58 (To je 72,5 %!) prejelo manj kot 30 % glasov v svojih volilnih enotah, to je pod skrajno mejo 30 %, pri kateri bi bilo še mogoče govoriti o neki sprejemljivi predstavljivosti volilnega telesa. Glavni očitek pa je namenjen dejstvu, da so stranke ZKS-SDP, SZS-SZDL in ZSMS-LS v celotnem obdobju volilnih postopkov že imele in smele obdržati svoje omrežje po podjetjih in ustanovah, to je v vseh volilnih okoljih za ZZD, zato so bile tu v nesorazmerni prednosti pri kandidiranju in prepoznavnosti delegatov iz svojih vrst, čeprav ti niso nastopali kot njihovi kandidati. Volitve v ZZD niso odražale splošnega volilnega razpoloženja med volivci. Demosu je bilo tako objektivno nemogoče narediti svoje kandidate prepoznavne med množico vseh kandidatov kot kandidate Demosa, saj to na glasovnici za ZZD ni bilo razvidno. Zaradi tega aprilske volitve leta 1990 (z določenim pridržkom zaradi nespoštovanja načela o enakosti volilne pravice, zaradi institucionalnega položaja ZZD kot tretjega skupščinskega zbora in zaradi izjemno zapletene in nepregledne zakonodaje, ki se je spreminjala med potekom volilnih postopkov) lahko opredelimo kot prve svobodne in demokratične volitve na Slovenskem po letu 1945, ni pa jih mogoče opredeliti kot poštene. Privilegij strank naslednic družbenopolitičnih organizacij v razmerju do novih političnih strank pri volitvah v tretji skupščinski zbor – v ZZD na republiških in na občinskih ravneh je bil izrazit, nove politične stranke so bile zaradi tega dejstva v izrazito neenakopravnem položaju. V škodo novih političnih strank je bilo kršeno načelo enakih možnosti za nastop na volitvah. V tem pogledu in v tem zelo pomembnem segmentu volitve do novih političnih strank niso bile poštene.