Aklamacija za plebiscitno strategijo

Prva točka dnevnega reda dvodnevnega seminarja – sestanka poslanskega kluba koalicije Demos 9. in 10. novembra 1990 v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem – je bila »strategija osamosvajanja Slovenije«. Do opoldanskega odmora se je zvrstilo nekaj resorskih poročil in nekonkretnih predlogov. Razprava ni bila snemana, tako da o njej ni zvočnega zapisa niti prepisa takega zapisa. Predsedujoči dr. Franc Zagožen in koordinator skupine povabljenih  predlagateljev plebiscitne osamosvojitve sta se na začetku dopoldanske seje dogovorila za  nastop skupine proti koncu dopoldanskega zasedanja. Vendar se je razprava zavlekla do kosila. Pučnik se je še pred zaključkom prerinil skozi vrsto stolov poročevalcev, da bi še enkrat opozoril na dopoldanski seji, naj ne pozabijo predlagati dogovorjenega datuma plebiscita – nedeljo, 23. decembra tistega leta.  Približno deset minut pred odmorom se je dr. Jambrek dogovoril s predsedujočim dr. Zagožnom za preložitev predstavitve plebiscita na čas po kosilu, ko naj bi bilo več časa za predstavitev in razpravo. Nekaj predhodnih pogovorov je bilo vendarle opravljenih že med opoldanskim odmorom. Janez Janša se na primer spominja (»Šentjoški dialog: Tine Hribar–Janez Janša«, Demokracija, 2000): »Pred sejo so dr. Tine Hribar, dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik želeli govoriti z menoj na samem … Podoben pogovor je imela trojica tudi s predsednikom Skupščine dr. Francetom Bučarjem.«²⁸⁷

Trije vabljeni poročevalci so se pred nastopom dogovorili za vsebinsko delitev razprave in za vrstni red njihovih nastopov takoj po opoldanskem odmoru: dr. Hribar je predstavil splošne in načelne odgovore na vprašanja osamosvojitve, strateške razloge osamosvojitvenega plebiscita, njegov kulturno-politični pomen in podal uvodno razlago zunanjih in notranjih okoliščin, ki so pogojevale plebiscitno strategijo in njeno časovno dinamiko. Dr. Jerovšku je pripadla naloga opredelitve konkretnih ukrepov za pridobitev suverenosti nove države,  navedel je konkretne zakonodajne ukrepe za prevzem učinkovite oblasti na ozemlju Slovenije, med drugimi pogajanja o osamosvojitvi Narodne banke Slovenije ter določitev plačilnega sredstva (denarne enote) nove države, ustanovitev samostojne diplomatske in konzularne službe, preoblikovanje Teritorialne obrambe Slovenije v vojsko Republike Slovenije ter razpustitev sestava JLA SFRJ na njenem ozemlju, ustanovitev državnih zavodov in uprav za standardizacijo, za mere in dragocene kovine, patente, kontrolo letenja, radijske zveze in ustanovitev carinske službe Slovenije. Dr. Jambrek je povzel načrtovane ukrepe plebiscitne strategije osamosvojitve, vključno s predlaganim datumom in plebiscitnim vprašanjem: »Ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?« Navedel in razložil je naslednje ključne točke strategije ustanovitve nove države: plebiscit 23. ali najpozneje 30. decembra; takojšnja pogajanja z jugoslovanskimi oblastmi in republikami o osamosvojitvi Slovenije; sprejetje nove ustave do februarja ali marca naslednjega leta 1991; pravni in institucionalni ukrepi za vzpostavitev učinkovite oblasti na ozemlju Slovenije najpozneje v šestih mesecih po razglasitvi nove ustave; uskladitev pravne ureditve in državne organizacije z novo ustavo; akcija za priznanje mednarodne subjektivitete nove države Slovenije; razpis novih volitev v Državni zbor in novih volitev šefa države spomladi 1992.²⁸⁸ Predlagal je tudi oblikovanje nove vlade narodne enotnosti. Ta predlog je sledil  tedanjim predvidevanjem v krogih Demosove koalicije, da bo treba vlado ob stabilnem parlamentu občasno, morda celo vsakega pol leta, obnoviti in delno zamenjati zlasti zaradi preutrujenosti njenih članov. Prav ob sprejemanju plebiscitne pobude so nekateri njeni člani povedali, da slovenska vlada v tedanji sestavi verjetno ne bo zmogla dodatnega bremena nalog in težav, ki jih je zahtevala strategija odločne državne osamosvojitve Slovenije v sorazmerno kratkem času od šest do devet mesecev.²⁸⁹ Navedene točke so povzeli zapisniški »Sklepi in stališča seminarja o osamosvojitvenem plebiscitu«, ki jih je prvo objavilo Delo v torek, 13. 11. 1990, potem ko je v ponedeljek na kratko objavilo novico o Pučnikovi najavi dneva plebiscita.

Potem ko je bila na podlagi treh poročil in ustreznih predlogov predstavljena celovita plebiscitna strategija osamosvojitve, je sledilo spontano, burno in dolgo ploskanje. Predlagan program osamosvojitvenih ukrepov je bil sprejet z navdušenim aplavzom vseh v dvorani, formalno glasovanje je nadomestilo soglasje z aklamacijo. V tem vzdušju ni bilo mogoče – tudi če bi kdo želel – reči kakršnekoli besede več proti plebiscitu. Pučnik in Zagožen sta s svojima razpravama samo še izrecno potrdila in razglasila soglasno odločitev poslancev. Vse nadaljnje razprave so potekale v vsebinsko enakem vzdušju. Ideja je prodrla, tako da je noben Demosov organ od tistega aplavza dalje ni mogel več zavrniti ali bistveno spremeniti. Očitno je dobil tak vtis tudi Pučnik, ki je takoj po zaključnem aplavzu zapustil zasedanje in odšel, kot se je pozneje izvedelo, na Štajersko, kjer je podal izjavo za javnost, da bo po sklepu Demosovega poslanskega kluba plebiscit za neodvisno Slovenije že 23. decembra 1990. Oblikovanje uradnih sklepov tega sestanka je opravil dr. Zagožen s kolegi.