Sklic in priprave na sestanek Demosovega kluba poslancev v Poljčah

Dr. Franc Zagožen je neposredno po prvi neformalni pobudi za plebiscit v ponedeljek 29. oktobra 1990 v soglasju z dr. Jožetom Pučnikom določil datum in kraj sestanka kluba poslancev vladajoče koalicije Demos, na katerem naj bi obravnavali strategijo osamosvajanja Slovenije – Poljče pri Begunjah na Gorenjskem, petek in sobota, 9. in 10. november 1990. Nekaj dni za tem se je dr. Zagožen dogovoril z dr. Jambrekom za predstavitev strategije osamosvojitve, vključno s predlogi za pravne in druge ukrepe. Predstavitev na sklicanem sestanku je bila omejena na trojico članov podvinske strokovne komisije, ki so bili najbližje koaliciji Demos. Na dnevnem redu sestanka v Poljčah so bila navedena tri vsebinska vprašanja, kot prvo »strategija osamosvajanja«. Po Zagožnovem poznejšem pričevanju o konkretni vsebini te strategije ni govoril z nobenim razen z dr. Pučnikom. Udeleženci sestanka v Poljčah niso bili vnaprej seznanjeni in pripravljeni, da bodo trije povabljeni poročevalci podali natančno oblikovano in precej podrobno izdelano strategijo osamosvojitve, zgrajeno na izvedbi plebiscita. To sta vedela od organizatorjev sestanka in od poslancev le dr. Pučnik in dr. Zagožen kot sklicatelja sestanka ter trojica poročevalcev, Hribar, Jerovšek in Jambrek, ki so tudi nastopili v tem vrstnem redu.

Franc Zagožen je v dokumentarni oddaji o plebiscitu, ki jo je za Televizijo Slovenija posnel Jože Možina, povedal, da sklicatelji sestanka v Poljče povabljenih poslancev niso seznanili niti z že podano pisno pobudo za plebiscitno strategijo in s formulacijo plebiscitnega vprašanja, čeprav je bila prav slednja pravi razlog za sklic sestanka. Tudi drugi vplivni člani Sveta Demosa – Peterle, Bučar, Rupel, Janša in drugi – niso bili seznanjeni s to plebiscitno strategijo. Vsi navedeni so na sestanku še vse dopoldne do odmora za kosilo razpravljali, ne da bi vedeli, kaj bodo povedali poročevalci iz vrst »strokovne ustavne skupine«, ko bodo pozvani k mikrofonu. Bučar je na primer še v svojem dopoldanskem nastopu razpravljal proti plebiscitu, Janša pa je razpravljal o stanju pripravljenosti Slovenije na osamosvojitev brez konkretnih predlogov in enako je veljalo za vse druge razpravljavce na dopoldanskem delu seje.

Ali je bil torej za sestanek v Poljčah načrtovan in potem tudi izveden zarotniški plebiscitni udar znotraj koalicije Demos in v širšem vodstvu države? Dva najvišja funkcionarja koalicije Demos (predsednik sveta in predsednik poslanskega kluba) sta skladno s pravili organizirala seminarski sestanek poslancev svoje koalicije. Na dnevnem redu je bilo splošno vprašanje osamosvojitve Slovenije – ne pa tudi konkretna in časovno določena izvedba plebiscita na podlagi predlagane formulacije plebiscitnega vprašanja. Torej je prišlo v Poljčah do prenosa odločanja s Sveta Demosa, Vlade in vodstev koalicijskih strank na širši demokratični organ, na vse poslance koalicije. Poslanska odločitev za plebiscit je uspešno obšla srednjo politično raven Demosa med obema predsednikoma in poslanci. Ker je o plebiscitu odločala koalicija je obšla tudi parlamentarno opozicijo, ki je bila tedaj še neposredna kontinuiteta jugoslovanskega nedemokratičnega režima.

V tedanjih političnih razmerjih je vsebovala plebiscitna strategija tisti teden dni pred Poljčami in v samih Poljčah del verjetno nenačrtovanega ali tihega sporazuma o taktiki presenečenja, ki je imela cilj postaviti tedanjo parlamentarno opozicijo pa tudi notranjo Demosovo opozicijo pred izvršeno dejstvo, ko zaradi soglasja poslancev in slovenske pomladne javnosti ne bi bilo več poti nazaj. Navdušenje, s katerim so na sestanku v Poljčah sprejeli plebiscitno strategijo Demosovi poslanci, je namreč po njeni medijski objavi zajelo tudi široke sloje slovenskega ljudstva. Demokratično javno mnenje po objavi plebiscitne odločitve v torek, 13. novembra, ne bi dopustilo več poti nazaj. Od tod zadržana in ne vedno tudi pritajena jeza vodilnih opozicijskih politikov nad očitano enostransko odločitvijo iz Poljč.