Jambrek, Peter
Peter Jambrek, pravnik, sociolog, profesor ustavnega prava, javni intelektualec, kot nestor slovenske ustave in pobudnik plebiscita sodi v najožji krog posameznikov, ki so zaslužni za nastanek samostojne in neodvisne Republike Slovenije.
Po maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in magistriral na Filozofski fakulteti. Leta 1970 se je vpisal na magisterij na Univerzi v Chicagu, kjer je naslednje leto tudi doktoriral. Temu je sledila bogata akademska karierna pot. V zgolj enajstih letih je bil na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani habilitiran v naziv rednega profesorja, medtem ko je nastopal še kot predavatelj in gostujoči profesor na uglednih tujih univerzah v Pittsburghu, Virginiji, na Harvardu ter na univerzi v Zambiji. Leta 2000 je bil glavni pobudnik in soustanovitelj Fakultete za državne in podiplomske študije, iz katere se je v naslednjih letih po ustanovitvi Evropske pravne fakultete ter Fakultete za slovenske in mednarodne študije razvila prva slovenska zasebna univerza: Nova univerza. Na Novi univerzi predava kot zaslužni profesor, med letoma 2018 in 2019 je deloval kot rektor, pozneje pa je prevzel funkcijo predsednika Nove univerze.
Peter Jambrek je svoje bogate akademske izkušnje vselej plemenitil tudi s profesionalnim, pravnim in političnim delovanjem v praksi. Med letoma 1990 in 1999 je bil sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije in njegov prvi predsednik v obdobju med 1991 in 1994. Hkrati je opravljal tudi funkcijo prvega slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice (1993–1998). Ves ta čas, do leta 2009, pa je bil tudi slovenski predstavnik v zelo ugledni Beneški komisiji. Po zaključeni sodni karieri je bil v letu 2000 krajši čas minister za notranje zadeve, pozneje, med letoma 2004 in 2007, pa je predsedoval Svetu za visoko šolstvo Republike Slovenije.
Peter Jambrek je v procesu osamosvajanja Republike Slovenije pustil neizbrisen pečat. Njegovo delovanje od druge polovice osemdesetih let dvajsetega stoletja zajema udejstvovanje na treh temeljnih področjih. Prvo predstavlja zavzemanje za demokratični sistem, vladavino prava in človekove pravice. Jambrek je avtor prvih znanstvenih in publicističnih del o vladavini prava, delitvi oblasti, političnem pluralizmu ter spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v osemdesetih letih v času bivšega nedemokratičnega sistema. Bil je član Sveta za varstvo človekovih pravic (»Bavconov svet«), iz katerega je izstopil zaradi nestrinjanja z odločitvijo, da vprašanja iz »Mnenja o kršenju demokratske procedure pri sprejemanju amandmajev k ustavi SFRJ v luči pravice naroda do samoodločbe« ne sodijo na dnevni red seje sveta. Bil je član uredniškega odbora Nove revije ter član iniciativnega ter ustanovnega odbora Slovenske demokratske zveze.
Kot nestor slovenske ustavnosti si je v obdobju med letoma 1988 in 1991 vztrajno prizadeval za oblikovanje nove slovenske ustave, ki bi pomenila jasen prelom z jugoslovansko in leninistično ustavno miselnostjo, terminologijo in ureditvijo. Leta 1988 je bil pobudnik, urednik in soavtor Tez za Ustavo Republike Slovenije, Gradiva za slovensko ustavo (Pisateljska ustava) ter pobudnik konferenc in dokumentov za ustavno rekonstrukcijo Jugoslavije. Prav tako je dal pobudo za ustanovitev »Foruma za novo slovensko ustavo« ter Zbora za ustavo leta 1989, ki je na njegovo pobudo in v njegovem soavtorstvu leta 1990 sprejel ustavo Zbora za ustavo (t. i. »Demosovo ustavo«). Pozneje je nastopil tudi kot vodja strokovne skupine Ustavne komisije Skupščine Republike Slovenije za pripravo osnutka nove ustave (»Podvinska ustava«), ki naj bi služila kot izvedbeni akt o referendumu, na katerem bi s potrditvijo končnega predloga ustave prišlo do hkratne razglasitve samostojne in neodvisne države Republike Slovenije.
Vse to udejstvovanje pa je, nazadnje, temeljilo na njegovem zavzetem prispevanju za delovanje v prid neodvisnosti in suverenosti Republike Slovenije že med letoma 1987 in 1991. Dr. Jambrek je bil avtor nosilnih razlag pravice do samoodločbe slovenskega naroda ter ustavne in plebiscitne poti do njene realizacije. Te je uveljavljal tako v domačih političnih kot tujih diplomatskih krogih. Ta prizadevanja so, nazadnje, kulminirala v njegovi pobudi o plebiscitu za samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije v Poljčah, 9. novembra 1990. V Poljčah je predlagal besedilo plebiscitnega vprašanja in datum 23. 12. 1990 za izvedbo plebiscita; oboje so poslanci Demosa sprejeli z aklamacijo.
V vsem tem obdobju je Peter Jambrek kot javni intelektualec, profesor in sodnik objavil številna znanstvena, strokovna in publicistična dela, s katerimi je naslavljal tako teoretična kot praktična vprašanja ter se javno odzival na najbolj aktualne in hkrati najtežje dileme nastajanja nove slovenske države. Njegova bibilografija zato obsega več sto del, med katerimi velja še posebej izpostaviti znanstvene monografije, posvečene ustavi in ustavnosti (Komentar Ustave Republike Slovenije in peteroknjižje: Nation’s Transitions, Demokracija in država, Ustava in svoboda, Ženska taborišča, Theory of Rights).
Za svoj prispevek k ustanovitvi slovenske države ter k razvoju ustavnosti in ustavnopravne znanosti je Peter Jambrek decembra 2019 iz rok predsednika republike prejel državno odlikovanje zlati red za zasluge.
* Nagovor ob priliki predsednikovega odlikovanja
»Bo prevladalo veselje do življenja?
V letu 2020 bomo, med drugimi prelomnimi dogodki, obeležili tudi tridesetletnico prvih svobodnih demokratičnih volitev v tedaj še trodomno slovensko Skupščino z – kako arhaično to danes zveni – družbenopolitičnim zborom, zborom občin in zborom združenega dela.
Naj zato spregovorim še nekaj besed o času ustanavljanja slovenske države in o poznejšem, tudi sedanjem času. V zgoščenem zgodovinskem času poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila na eni strani hierarhija, katere oblast ni bila demokratična, na drugi strani pa sta bila ljudsko gibanje ter duhovna skupnost, njen pogled na prihodnost je slonel na vrednotah slovenstva, svobode in evropejstva. Spominjamo se slovenske pomladi, v katere ospredju so bile tudi osebnosti, ki jih ni več med nami, ostajajo pa za vedno v našem spominu:
Andrej Bajuk (1943–2011), Viktor Blažič (1928–2014), France Bučar (1923–2015), Andrej Capuder (1942–2018), Drago Demšar (1942–2017), Taras Kermauner (1930–2008), Janez Menart (1929–2004), Tone Pavček, (1928–2011), Janez Pogačnik (1946–2003), Jože Pučnik (1932–2003), Marjan Rožanc (1930–1990), Veljko Rus (1929–2018), Primož Simoniti (1936–2018), Ljubo Sirc (1920–2016), Rudi Šeligo (1935–2004), Ivan Urbančič (1930–2016), Franc Zagožen (1942–2014), Ciril Zlobec (1925–2018), Dane Zajc (1929–2005), in številni drugi.
Pravkar omenjeni in seveda vsi tisti, ki so danes še med nami, so s svojo ustvarjalnostjo, osebnim pogumom ter intelektualnim poštenjem skupaj ustvarili duhovno središče naroda, ki je bilo odločilni razlog za ustanovitev suverene slovenske države. Tedaj smo bili soočeni s svetom brez Boga, ki naj ga nadomesti nadčlovek v službi komunizma ali nacizma, posledično pa tudi z grozo zgolj niča, kot pojasnjuje Hribarjeva razlaga Kosovelove pesmi. V slovenskem ustanovnem času so nihilizem bivšega režima razkrojili slovenski nacionalni program, ustavna pogodba, vrednota dostojanstva in svetosti življenja ter prepričanje, da Slovenci končno vedo, kaj naj počnejo sami s seboj.
Središče nacije sovpada z območjem svetega, z moralnimi simboli, ki ustanavljajo narod in njegovo državo. Pozameznikovo istovetnost ter nacionalno skupnost usodno določa razmerje med obema. V letih zgoščenega zgodovinskega časa slovenske pomladi je bilo potrjeno in utrjeno neposredno, pa tudi s plebiscitom, novo ustavo, vojaškimi uspehi in mednarodnim priznanjem, soglasje vseh plasti ljudstva o temeljih slovenske republike.
Posodo suverene Slovenije so Slovenci in vsi drugi državljani Republike pred tridesetimi leti napolnili z energijo in optimizmom. Ugotavljam, da je dandanes oboje splahnelo, Slovenija kot država je izvotljena in razkrojena: s propadajočim javnim zdravstvom, z javnim visokim šolstvom, ki pada na mednarodnih lestvicah kakovosti, s cestno, železniško in letalsko infrastrukturo, ki že dolgo ni kos razvojnim potrebam, z gospodarstvom, ki je vedno manj konkurenčno in produktivno, z javnimi financami, ki zajedajo proračunsko substanco države ter prenašajo neznosno breme zadolžitve države na bodoče rodove. Brez pretiravanja lahko rečemo, da današnja Slovenija nima več omembe vredne obrambne, varnostne, evropske in zunanjepolitične strategije. Lahko bi še našteval, ampak žalostna zgodba današnjega stanja republike bi ostala enaka. Že spet jo ponazarja uroboros – mitološki emblem kače, ki se je zagrizla v svoj lastni rep. Vendar je problem še veliko hujši – dodobra sta izpraznjena tudi energija in optimizem prvotnega vrednostnega središča nacije.
Bogokletnost aktualnih slovenskih oblasti je namreč v poskusu dvojnega pozabljenja: Prvič, izbrisa in zatrtja spomina na nespremenljivo bistvo prejšnjega režima – na množične zločine umora, ropa in prevare, ki so ga vseskozi ustanavljali. Ter drugič, pozabe in razvrednotenja osrednjih simbolov, ki so v času nacionalne osvoboditve izoblikovali moderno slovensko nacijo. Kolikor se aktualne slovenske oblasti spozabljajo v tem tveganem poskusu dvojnega pozabljenja, se znajdejo, so se že znašle, v praznem prostoru, v limbu. Brez dejavnega vrednostnega središča tudi res publica izgublja svoj smisel. Bogokletnost je vedno tvegana in kratkovidna.
Pred dvajsetimi leti je Nova revija objavila knjigo, ki v sklepnem delu podaja obračun za prihodnost sproščene Slovenije. Programske točke zanjo smo podpisali France Bučar, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Jože Pučnik, Rudi Šeligo in spodaj podpisani. Sporočilo tedanjega obračuna za prihodnost tokrat povzemam za današnji čas. Tudi danes pa ne dvomim, da bo sedanjo grozo zaradi ponovljenega nihilizma neizbežno in ponovno razkrojila slovenska prvotnejša in preprosto človeška izkušnja radosti do življenja.
Peter Jambrek,
dr. pravnih znanosti,
zaslužni profesor Nove univerze,
nekdanji predsednik Ustavnega sodišča RS,
nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice«