Osnutek nove ustave – Podvinska ustava
Ustavna komisija Skupščine je strokovno skupino za pripravo delovnega besedila osnutka Ustave RS imenovala 24. julija 1990. Sestavljali so jo: dr. Franci Grad, dr. Tine Hribar, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Anton Perenič in dr. Lojze Ude. Za koordinatorja skupine sta bila določena dr. Peter Jambrek in dr. Lojze Ude, vendar se slednji zaradi bolezni delovnega sestanka v Podvinu ni udeležil. Po predhodnem študijskem delu in zbiranju znanstvenega in mednarodno primerjalnega gradiva je skupina napisala prvi osnutek nove ustave v hotelu Grad Podvin od ponedeljka, 20. avgusta, do sobote, 25. avgusta 1990. Za izhodišče in podlago svojega dela je uporabila »Delovni osnutek nove slovenske ustave«, ki ga je sprejel Zbor za ustavo (Demokracija, številka 14, 10. aprila 1990). Koordinator skupine dr. Peter Jambrek je 31. avgusta osnutek ustave z razlago predal predsedniku skupščine dr. Francetu Bučarju.
Podvinska strokovna skupina je predvidela tudi ustavni referendum za 23. december istega leta. Ustavno osamosvojitev Slovenije pa naj bi uredilo naslednje ključno prehodno določilo 164. člena Podvinske ustave: »Z razglasitvijo te ustave postane Slovenija samostojna država, ki v celoti prevzame nase izvrševanje vseh suverenih pravic, tudi tistih, katerih izvrševanje je prenesla na SFRJ.« Matevž Krivic je predlagal naslednje variantno besedilo istega člena: »Z razglasitvijo te ustave Slovenija v celoti prevzame nase izvrševanje vseh suverenih pravic, tudi tistih, katerih izvrševanje je ob ustanovitvi federativne Jugoslavije ali kasneje prenesla nanjo.« Izpustil je: »postane Slovenija samostojna država«.
»Podvinska skupina« se je tudi po oddaji osnutka nove ustave sestajala še naprej ob različnih priložnostih, praviloma na povabilo predsednika Skupščine dr. Franceta Bučarja; brez uradnih nalog ob navzočnosti vseh ali le nekaterih od prvotno imenovanih članov. Njeni člani so bili vabljeni na seje ustavne komisije, na katerih naj bi pojasnjevali strokovna vprašanja iz delovnega osnutka ustave. Bili so »stalni gostje« okrogle mize pri predsedniku skupščine Bučarju, na kateri so tekli sproščeni, neformalni pogovori o tekočih osamosvojitvenih ukrepih in predpisih. Na posebno prošnjo predsednika Bučarja naj bi pripravili tudi delovni osnutek ustavnega zakona za izvedbo ustave. Seveda bi glede na predvideno »ustavno osamosvojitev« vsebina tega zakona sovpadala s konkretnimi ukrepi oziroma strategijo odcepitve Slovenije od Jugoslavije in od njenega pravnega reda.
Tako so se člani podvinske skupine jeseni 1990 nekajkrat pogovarjali o oblikovanju vprašanja za ustavni referendum, načinu in obsegu razveljavitve zveznega pravnega reda, spisku konkretnih zveznih zakonov in organov, katerih delovanje naj bi nadomestili slovenski zakoni in organi (carina, kontrola letenja, tajna policija in drugi), o rokih za izvedbo ustavne osamosvojitve, načinu in času vzpostavitve novih institucij. Razpravljali so o vprašanju legitimnosti ustave in izvedbenega zakona glede na pravico naroda do samoodločbe in se razhajali glede doktrinarnega vprašanja o natančnem času začetka pravne veljavnosti ustave.
Od odgovora na vprašanje, ali naj ustava začne pravno veljati in učinkovati že z razglasitvijo ali pa šele z njeno dejansko uveljavitvijo oziroma uporabo prek vseh izvedbenih zakonov, pa je bil seveda odvisen tudi odgovor na vprašanje natančnega roka in datuma nastanka nove države. Glede na predvideno naravo nove ustave, ki naj bi uredila notranja in zunanja razmerja neodvisne in suverene slovenske države z vsemi atributi učinkovite oblasti in mednarodne subjektivitete, pa so se tudi spraševali, kako bi se ljudstvo lahko na legitimen način izreklo o takem statusu bodoče države. Po strokovnem premetavanju več variantnih formulacij in po tehtanju njihovih političnih posledic so prišli jeseni leta 1990 soglasno do zaključka, da bi – če bi bili tudi uradno pozvani – predlagali predustavni plebiscit, ki naj bi odločil o mednarodni subjektiviteti Slovenije.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 296–297, 359–361.