Nova ustava in nove volitve (1990–1991)
Posebnost socialno-politične dinamike druge polovice leta 1990 in 1991 je bila vzajemna pogojenost ustavnega, oblastnega in osamosvojitvenega procesa. Demosova predvolilna prioriteta je bila »ustavna pot do samostojne države«, se pravi, ljudsko glasovanje (referendum) o novi ustavi, ki naj v končni osamosvojitveni določbi uredi izstop iz Jugoslavije. Vzporedna, s pravkar navedeno komplementarna, je bila strategija suspenza celotnega jugoslovanskega zveznega pravnega reda na podlagi posebne deklaracije novo izvoljenega parlamenta (skupščine) o neodvisnosti. Obe strategiji sta bili, ena za drugo, predstavljeni na predvolilni konvenciji SDZ 27. marca 1990.
Kmalu po konstituiranju je novi slovenski parlament sredi poletja 1990 sprejel Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, ki je imela pomembne, vendar od pričakovanih precej manj korenite učinke pretežno politične narave. Zato je tudi po njenem sprejemu ohranila prednost državna osamosvojitev na podlagi ustavnega referenduma.
Vendar pa je ta strategija vsebovala za tedanjo Demosovo oblast nenačrtovano, čeprav ne povsem nepredvideno past, lahko bi rekli kolateralno škodo. Z razglasitvijo nove ustave bi Demos izpolnil obe svoji glavni obljubi Slovencem, ustavno demokracijo in neodvisno državo. Celovita izpolnitev te dvojne obljube bi verjetno zahtevala tudi predčasne volitve v nove ustavne organe – in s tem samoukinitev Demosove oblasti. To se je tudi v resnici zgodilo, čeprav leto in pol pozneje, po sprejemu ustave decembra 1991, tako da je bil mandat prve Demosove parlamentarne večine in s tem vlade prepolovljen.
V to past sta bili od poletja 1990 dalje ujeti obe strani. Demos bi lahko dosegel svoje ustavne – in do novembrske plebiscitne odločitve v Poljčah tudi nacionalne – cilje le tako, da bi se odpovedal trenutni oblasti, opozicija pa je lahko upala na ponovno zavzetje oblasti le, če bi privolila v ponujeno ustavo v paketu z državno osamosvojitvijo. Ta past je od razglasitve neodvisnosti države dalje opozicijo v resnici silila v sklenitev celovitega in hitrega ustavnega kompromisa, Demos pa v predčasne volitve. Vložki v tedanjo politično trgovino so bili veliki in ko sta si Kučan in Bučar na slavnostni seji ob razglasitvi nove ustave segla v roke, vsak tudi v imenu svojega političnega bloka, je bilo jasno, da sta oba nekaj dobila in nekaj izgubila: Kučan je za svoje tovariše pridobil možnost predčasne ponovne osvojitve trenutne oblasti, Bučar pa uresničitev Demosovega ustavnega in nacionalnega programa.
Sprejem korenito nove ustavne ureditve v poldrugem koledarskem letu je pomenil izjemen državotvorni dosežek. Istočasno je bil leta 1990 hiter odhod iz Jugoslavije utemeljen in nujen.
Plebiscitna zahteva je presekala ta vozel in omogočila naslednje: prvič, da je bil izveden Demosov nacionalni program v približno najbolj ugodnem roku; drugič, da je dobil predsednik tedanje skupščine France Bučar dovolj časa za uveljavitev programa ustavne demokracije, kakršnega je vsebovala že pisateljsko-sociološka ustava; in tretjič, da je opoziciji lahko dovolj učinkovito ponujal korenček predčasnih volitev v zameno za liberalno ustavno zasnovo.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 294–296.