Ustavna pot do suverene slovenske države
V strateških dokumentih, programih in gradivih je bila »ustavna pot« opredeljena s sprejemom nove slovenske ustave, ki naj bi mu sledil ustavni referendum, s katerim bi bila ustava dokončno potrjena ali zavrnjena. V primeru pozitivnega izida ustavnega referenduma bi slovenski narod dokončno, nedvomno in veljavno izrazil politično voljo, da živi v lastni in suvereni državi. Uporabil bi svojo temeljno pravico do samoodločbe, ki vključuje pravico do odcepitve in do ustanovitve samostojne države.
S prehodnimi in končnimi določbami ustave ali s posebnim ustavnim zakonom naj bi bil urejen proces osamosvojitve Slovenije in njene državne graditve. Te določbe bi imele funkcijo derogacijske klavzule, s katero bi bili delno ali v celoti razveljavljeni dotedanji ustavni in zakonski ureditvi Slovenije in Jugoslavije na ozemlju nove slovenske države. Uredile bi tudi prenos pristojnosti z organov zvezne države Jugoslavije na organe Republike Slovenije. Prehodne in končne določbe nove ustave bi vsebovale tudi pooblastila parlamentu, da sprejme ustrezne akte, s katerimi bi uresničil novo ustavno ureditev, ter čas in smernice za sprejem takšnih predpisov.
Po presoji iz leta 1990 ustavna pot do suverene slovenske države sicer ne bi bila niti preprosta niti hitra, imela pa naj bi vrsto nespornih prednosti: pomenila bi zavarovanje in pravno utrditev notranje slovenske demokracije ter istočasno njene suverenosti v razmerju do drugih narodov. Ustava in ustavni referendum bi pomenila močan, dvojno demokratičen način uresničitve temeljne mednarodno priznane in s Helsinško listino potrjene pravice naroda do samoodločbe in lastne države.
Dovolj prepričljivo časovno ločnico med določanjem idejnih podlag ter prehodom na njihovo politično in pravno realizacijo predstavlja seja izvršnega odbora Slovenske demokratične zveze, ki je bila sredi marca 1990 in na kateri je bil sprejet predlog o izvedbi ustavne poti do suverene slovenske države (France Bučar in Peter Jambrek, »Ustavna pot do suverene slovenske države«, glej v: Fond AS 2007 dr. Peter Jambrek 1971–2006, a.e. 268, a.e. 264). Ista ideja je bila v širše argumentirani obliki predstavljena nekaj dni pozneje v torek, 27. marca, v referatu na konvenciji Slovenske demokratske zveze v ljubljanskem Cankarjevem domu. Navajam glavne misli iz te pobude:
»Predlagava, da postopek osamosvojitve Slovenije v suvereno in mednarodno priznano državo sovpada s postopkom sprejema nove slovenske ustave: Novi slovenski parlament sprejme predlog nove ustave; potrdi jo vseljudski referendum; ustavni zakon pa jo realizira. Ustavna pot do suverene slovenske države naj bo izvedena do julija letos. Do tedaj je potrebno opraviti naslednje naloge:
– Najprej – in čim prej – je potrebno v okviru Demosa doseči politično soglasje o glavnih usmeritvah nove slovenske ustave … Takoj zatem naj bo ustrezno soglasje doseženo tudi v okviru Zbora za ustavo. Še pred volitvami in pred prvim sklicem novega parlamenta naj steče postopek iskanja in ustvarjanja nacionalnega konsenza o temeljnih ustavnih rešitvah.
– Novi parlament naj na svojem prvem zasedanju sprejme pobudo za sprejem nove slovenske ustave in imenuje medstrankarsko strokovno ustavno komisijo, ki naj do konca maja izdela osnutek nove slovenske ustave.
– Do konca junija naj bo opravljena javna razprava o osnutku ustave, ko naj bi parlament na osnovi javne razprave pripravljeni predlog ustave sprejel in hkrati razpisal vseljudski referendum.
– Julija naj bo izveden referendum, s katerim je na podlagi ustave realizirana in legalizirana temeljna narodova pravica do samoodločbe. Istega meseca parlament sprejme ustavni zakon, ki vsebuje prehodne in končne določbe, se pravi: kdaj prične nova ustava veljati, pooblastila parlamentu, da sprejme ustrezne akte zaradi uresničevanja nove ustave, čas in morebitne smernice za sprejem takšnih aktov, določbe o tem, kateri zvezni in republiški zakoni in ustavne določbe se z novo ustavo v celoti ali deloma razveljavijo.
Ustavna in referendumska pot do suverene slovenske države je edina zares prepričljiva, nepovrnljiva, mednarodno veljavna in demokratično legitimna oblika realizacije pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Pri vseh političnih tehtanjih mora imeti ustrezni postopek absolutno prednost, ker gre za realizacijo zgodovinske, verjetno neponovljive priložnosti. To priložnost je potrebno realizirati skrajno preudarno, zavezujoče in prepričljivo. Edini ustrezni izraz narodove politične volje je ustava, potrjena na vseljudskem referendumu. Samo to dejanje bo enkrat za vselej ustvarilo novo zgodovinsko situacijo, s katero bosta morala računati jugoslovanska in mednarodna javnost.
Čeprav ustavna in referendumska pot v začetku terja več strokovnih in političnih naporov, pa po drugi strani zagotavlja bolj stabilen, legalen, legitimen in zlasti mednarodno prepričljivejši način izvedbe samoodločbe v primerjavi s katerimkoli drugim načinom.«
Na omejeni ključni seji odbora SDZ pred konvencijo stranke ni bilo doseženo prepričljivo soglasje o predlogu, čeprav je vendarle pretehtal nad opcijo osamosvojitve na podlagi Deklaracije Rajka Pirnata in Toneta Peršaka, ki naj bi jo sprejela novoizvoljena Skupščina. Pirnat je namreč prav v tistih dneh tudi sam napisal svojo zamisel o strategiji osamosvojitve. Predlagal je, da novoizvoljena skupščina RS sprejme Deklaracijo o neodvisnosti na podlagi X. amandmaja k Ustavi RS. Deklaracija naj bi imela veljavo ustavnega sklepa, na podlagi katerega se vsem državnim organom SFRJ odvzame pravico opravljati svoje naloge na ozemlju Republike Slovenije, hkrati pa naj se sprejme večje število zakonov, ki so potrebni za izvrševanje suverenih pravic Slovenije na njenem ozemlju.
Na konvenciji Slovenske demokratske zveze, ki je bila v torek, 27. marca 1990, v Cankarjevem domu, je bila ta programsko-strateška zamisel tudi obširneje opisana in pojasnjena v referatu »Ustavna pot do suverene slovenske države«, hkrati z idejo deklaracije o neodvisnosti.
Sledile so aprilske volitve, zmaga Demokratične opozicije Slovenije, konstituiranje nove Skupščine na stari ustavni podlagi, izvolitev Franceta Bučarja za njenega predsednika ter izvolitev Demosove vlade pod predsedstvom Lojzeta Peterleta, v kateri je Dimitrij Rupel prevzel skrb za zunanje zadeve, Igor Bavčar za notranje zadeve in Janez Janša za obrambo.
Kmalu po svoji ustanovitvi je novi slovenski parlament sredi poletja 1990 sprejel Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, prava osamosvojitev pa se je zgodila po ustavni poti – s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na podlagi volje slovenskega naroda, izražene na plebiscitu 23. decembra 1990.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 282–285.