Ustavne podlage osamosvojitve in ustanovitve Slovenije

Zakon o plebiscitu je uredil, da na plebiscitu sprejeta odločitev, da RS postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino RS, da v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve sprejme ustavne in druge ukrepe, ki so potrebni, da RS prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na SFRJ. Na dan razglasitve neodvisnosti 25. junija 1991 je za Slovenijo prenehala veljati Ustava SFRJ, nova država pa je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile ustavno prenesene na organe SFRJ. Ustavni zakon za izvedbo Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je uredil prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti. Da naj bi bila »ustavna pot do suverene slovenske države« mednarodno in notranje pravno najmočnejša in najbolj demokratična, sta bila dr. France Bučar in dr. Peter Jambrek enotnega mnenja že ob pisanju Pisateljske ustave proti koncu leta 1987 in nato aprila leta 1988, ko je bila Pisateljska ustava tudi objavljena. Ustavna pot da suverene slovenske države je bila zapisana tudi v predvolilnem besedilu, predstavljenem na konvenciji Slovenske demokratske zveze 27. marca 1990. Isto strategijo je predvidel tudi predlog Predsedstva RS konec maja istega leta, ki je urejal predustavni plebiscit o neodvisnosti države in poustavni referendum o njeni novi notranji ureditvi.

Še do oktobra 1990 se je zdela realna izvedba poustavnega referenduma, ki bi bil v dvojni funkciji odločitve za neodvisnost države in potrditve njene ustave. Konec oktobra 1990, ko se je ta izbira zaradi podaljšanja ustavne razprave izkazala za neizvedljivo, jo je nadomestila alternativa predustavnega plebiscita o neodvisnosti, katerega uveljavitev bi časovno sovpadala s sprejemom nove ustave. Deset dni pozneje (9. novembra 1990 v Poljčah) je to izbiro zamenjala odločitev vladajoče koalicije za plebiscit s takojšnjim učinkom – neodvisnost na dan razglasitve rezultatov plebiscita. V začetku decembra pa je bila ta odločitev časovno podaljšana – Zakon o plebiscitu je določil razglasitev neodvisnosti šest mesecev po plebiscitu, potem ko naj bi bile dokončane vse priprave za razglasitev ustanovitve nove države. 25. junija 1991 je bila sprejeta, razglašena in uveljavljena Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (TUL) in pol leta potem nova Ustava Republike Slovenije. Konec junija leta 1991 in nato konec decembra istega leta je bila torej dokončana pot do suverene slovenske države, kakršna je bila načrtovana tri leta prej, še v času Jugoslavije, z nekaj časovnimi prilagoditvami, zastoji, pospeški ter vijugami. V končni izvedbi je bila plebiscitni legitimnosti dodana tudi njena ustavnopravna veljava: Zakon o plebiscitu je uredil, da na plebiscitu sprejeta odločitev, da RS postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino RS, da v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve sprejme ustavne in druge ukrepe, ki so potrebni, da RS prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na SFRJ. Temeljna ustavna listina, sprejeta 25. junija 1991, že v preambuli poudarja, da izhaja »iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu …« Na ta dan je za Slovenijo prenehala veljati Ustava SFRJ, nova država pa je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile ustavno prenesene na organe SFRJ. Ustavni zakon za izvedbo te Ustavne listine je uredil prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti. Tudi Ustava sama, ki je bila sprejeta in razglašena pol leta pozneje, v nedeljo, 23. decembra istega leta, je svojo legitimnost utemeljila na podlagi Ustavne listine. V celoti je bila torej uresničena ustavna pot do osamosvojitve, le v obrnjenem časovnem zaporedju, kot je bilo prvotno zamišljeno in načrtovano: ni ustava podelila legitimnosti neodvisnosti države, ampak je plebiscitna osamosvojitev podelila legitimnost ustavi. Časovno radikalnejša formulacija iz Poljč, sprejeta z aklamacijo poslancev Demosa 9. novembra 1990, se je torej v končni izvedbi po ustavni vsebini in glede na datum razglasitve neodvisnosti države vrnila k prvemu predlogu za razločitev ustavne in plebiscitne strategije osamosvojitve, s kakršnim sta soglašala Pučnik in Zagožen v ponedeljek, 29. oktobra 1990.³²⁰