Ustanovitev Nove revije (1982)

V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je izhajala v Sloveniji ves čas ena kritična revija, ki je objavljala režimu neprijazna literarna in filozofska dela, njena razmerja z oblastjo so bila napeta, njen položaj negotov, čas izhajanja pa vedno omejen na nekaj let. Ideja večstrankarstva je bila še leta 1980 med najstrožje prepovedanimi, njeni zagovorniki pa so bili ideološko in kazensko preganjani. Herezija Milovana Ðilasa in slovenske revije Perspektive sta bili v tistem času še v živem kolektivnem spominu.

Približno deset let po akciji petindvajsetih poslancev in po vsem, kar je sledilo temu simbolnemu mejniku med liberalnimi šestdesetimi in svinčenimi sedemdesetimi leti, je šestdeset slovenskih razumnikov podpisalo in naslovilo na predsednika Republiške konference Socialistične zveze Mitjo Ribičiča peticijo³²⁴ za ustanovitev nove revije na Slovenskem. Dve leti pozneje, maja 1982, je izšla prva številka Nove revije. Utemeljitev pobude za novo revijo na Slovenskem je opozarjala na potrebo po dialogu in polemiki, po razlikovanju, izvirnosti in inovativnosti, po pluralizmu in demokraciji. Hkrati je postavljala pod vprašaj in zavračala vse tisto, kar je omejevalo svobodo ustvarjanja: mrtvilo obstoječega, ideološko dirigiranje in ideološke pritiske v območju vsesplošne ideologizacije, vrednote tradicionalizma, politična podtikanja in izključevanja. Podpisniki so nakazali, da se ne nameravajo izrecno izogibati politiki, da pa tudi ne mislijo na ustanavljanje kakšne svoje politične stranke. Vedeti je namreč treba, da je bila prav prepoved političnih strank, torej opozicije in konkurence v politiki, za jugoslovanski ancien régime absolutna.

Kljub očitni povezanosti pa so pomenili kriteriji programa Nove revije in njegova uredniška izvedba tudi opazno zarezo v primerjavi z njenimi predhodnicami. Nova revija je očitno opustila moralni zanos intelektualnih elit Besede, Revije 57 in Perspektiv. Uredniški in avtorski krog Nove revije se je v celoti odrekel hotenju, da bi ponovno oživel populističnega duha marksistične revolucije ali da bi obnovil izročila partizanskega gibanja, se pravi, da bi poskušal »začeti znova«. Nova revija že od začetka dalje ni gojila »radikalne kritike vsega obstoječega«,  romantične vere v renesanso »starih vrednot« delavskega gibanja, revolucije in marksizma ter ustreznega nekompromisnega disidentstva. Prej je sledila implicitnemu programu samozavestnega, pravzaprav tudi samoumevnega prepričanja v pluralistično ureditev družbe in politike.

Specifični prispevek in dosežek Nove revije sta torej predstavljala konstrukcija in utrditev posebnega slovenskega sindroma svobodomiselne, libertarne in progresivne kolektivne zavesti, v nasprotju s slovenskim arhetipom avtoritarne, ideološke, konservativne in tradicionalne subkulture. Vrednostnega sistema torej, njegovo vzhodnjaško različico sta predstavljala v Sloveniji marksizem-leninizem in balkanska pravovernost, zahodnjaško pa institucionalizirani katolicizem. Krog Nove revije je v resnici skozi vsa osemdeseta leta v bistvu javno pripovedoval in pisal o rečeh, ki so bile v vsakdanjem pogovoru med ljudmi običajne in celo soglasno sprejete, uradno pa so bile zanikane, izkrivljene ali celo prepovedane.