Druga formulacija plebiscitnega vprašanja
V petek, 9. novembra 1990, je bila v sklepni razpravi o plebiscitni strategiji osamosvojitve Slovenije predlagana poslancem Demosa naslednja formulacija plebiscitnega vprašanja. »Ali naj Slovenija na dan razglasitve rezultatov tega plebiscita postane neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?« Namesto prejšnje prve formulacije: »Ali naj Slovenija na dan razglasitve nove ustave postane neodvisna in suverena država, ki ne bo združena v SFRJ?« Tako je bilo zapisano plebiscitno vprašanje tudi v članku o Demosovi plebiscitni pobudi iz Poljč, ki ga je objavil jutranjik Delo v torek, 13. novembra 1990.
Tine Hribar se v svežnju »Dokumentov osamosvojitvenega plebiscita«, objavljenem v Novi reviji295 v številki 282/283, spominja, da sta se »dan poprej, v četrtek, 8. oktobra 1990 po naključju srečala z Jambrekom … menda sva kar preskakovala drug drugega s hitrimi novimi domisleki, posledici pa sta bili sprememba vprašanja (sintagmo ‚z dnem razglasitve nove ustave‘ naj zamenja sintagma ‚na dan tega plebiscita‘) …« Nekoliko drugače se spominja Hribar istega srečanja v elektronskem pismu Rosviti Pesek 22. januarja 2006: »… Šele na tem srečanju (pustimo zdaj ob strani, komu je to tedaj v nekem trenutku prvemu prišlo na misel) sva razločila ustavo in osamosvojitev, se odločila, da bova skupaj z Jerovškom v Poljčah predlagala zgolj in samo referendum o osamosvojitvi. Tako spremenjeni referendum je s tem dobil pomen plebiscita, spremenilo pa se je seveda tudi vprašanje. Namesto ustave sva vstavila prav plebiscit: ‚ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita (torej ne šele na dan razglasitve ustave) neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?‘ In za ta premik je šlo, premik, ki ga je bilo dan kasneje v Poljčah treba šele izpostaviti in uveljaviti.«
Jambrek pa je v razpravi o »Zgodovinskem spominu Nove revije in slovenski prihodnosti v Evropi« navedel, da se tega srečanja in razgovora v četrtek, dva dni pred sestankom v Poljčah, ne spominja, niti ga nima zabeleženega v svojih zapiskih in osebnem koledarju. Po pričevanju Toneta Jerovška pa so se trije predlagatelji plebiscitne strategije (Hribar, Jerovšek, Jambrek) za spremenjeno obliko plebiscitnega vprašanja (zamenjava dneva razglasitve nove ustave z dnem plebiscita) dogovorili že prej v soglasju z Jožetom Pučnikom, verjetno tudi s Francetom Zagožnom. Sporazumevanje in usklajevanje priprav za nastop na sestanku v Poljčah je tisti teden po samem sklicu sestanka potekalo sproti in praviloma vsak dan med predsednikom Demosa (Pučnikom), predsednikom poslanskega kluba Demos (Zagožnom) in Jambrekom kot usklajevalcem strokovne skupine za pripravo nove ustave.
Nastale razlike med formulacijama pa je možno pojasniti s tem, da je bilo še konec oktobra 1990 možno predvideti zaključek ustavne razprave do 23. decembra 1990. Prva verzija plebiscitnega vprašanja je namreč predvidevala naslednji potek osamosvojitvenih ukrepov: »Plebiscit naj bi bil izveden 23. decembra 1990, torej po končani ustavni razpravi in pred sprejemom ustave.« Torej so si pobudniki plebiscita v desetih dneh med 29. oktobrom in 10. novembrom verjetno premislili tudi zato, ker so šele po 29. oktobru zanesljivo ugotovili, da do konca decembra 1990 v nobenem primeru ne bo možno zaključiti ustavne razprave. Še v Poljčah so predvideli sprejem in razglasitev ustave za marec 1991, torej s trimesečno zamudo. Prva plebiscitna pobuda – tako kot je bila oblikovana v ponedeljek, 29. oktobra, je bila torej do sestanka v Poljčah in na njem časovno radikalizirana, po vsebini pa osiromašena za ustavno podlago. Datum ustanovitve suverene nacionalne države je bil namreč premaknjen z negotovega »dne razglasitve nove ustave« na sam »dan tega plebiscita«.
Literatura
Jambrek, P. (2018). Ustanovitev Slovenije. Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 305–307.
Opombe
Seveda gre za spodrsljaj: to bi bil lahko le četrtek, 8. novembra 1990.