Zakon o izvedbi ljudskega glasovanja

Po sestanku v Poljčah 9. in 10. novembra 1990 si je vlada vzela še en vikend časa za premislek o osamosvojitvenem roku in je predlagala z njenega vidika bolj realno plebiscitno zavezo, da »Skupščina Republike Slovenije sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ …«³²⁵

Ustavna komisija Skupščine Republike Slovenije je 23. novembra razpravljala o predlogu Zakona o plebiscitu, ki ga je pripravil Komite za zakonodajo IS RS. Dosegla je soglasje o vsebini plebiscita, ki bi ga določali prvi trije členi zakona. Z zakonom naj bi bilo določeno naslednje besedilo plebiscitnega vprašanja: »Ali naj postane Slovenija neodvisna in samostojna država?« Z zakonom naj bi bila določena tudi uradna razlaga pomena odločitve na plebiscitu, ki bi bila vsebina posebnega razglasa državljanom Republike Slovenije. Ta razglas naj bi imel štiri točke, in sicer: »Slovenija pridobi pravni status neodvisnosti in samostojnosti na dan razglasitve izida tega plebiscita. Slovenija kot neodvisna in samostojna država ne bo več združena v SFRJ – Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Postopna uresničitev statusa neodvisnosti in samostojnosti se uredi z ustavnim aktom za izvedbo odločitve, sprejete na tem plebiscitu, z novo Ustavo Republike Slovenije in z ustavnim zakonom za izvedbo ustave. Slovenija kot neodvisna in samostojna država bo lahko sklepala meddržavne pogodbe in konfederalno pogodbo z demokratičnimi državami drugih jugoslovanskih narodov.«

Potem ko je bila odpovedana že sklicana naslednja seja ustavne komisije, in sicer v ponedeljek, 26. novembra 1990, je bila sklicana komisija v torek, 4. decembra 1990. Med vikendom so v političnem vrhu Slovenije, zlasti pa v vladi, potekali razgovori o pravnih učinkih različnih formulacij plebiscitnega vprašanja. Vlada si je prizadevala omiliti ostrino teh učinkov in podaljšati roke, ki naj bi bili določeni za izvedbo plebiscitne odločitve. Po razgovoru s predstavniki Skupščine Republike Hrvaške je bil soglasno sprejet predlog Zakona o plebiscitu, ki ga je spremenjenega ponovno pripravil Komite za zakonodajo. Bistvena vsebina tega predloga je bila naslednja: na glasovnici naj bo zapisano vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« V četrtem členu naj bo določeno: »Na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme akte in ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe.« V 11. členu pa naj bo še določeno: »Če je na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna država, Skupščina Republike Slovenije slovesno razglasi to odločitev na skupni seji vseh zborov in hkrati sprejme program dela za uresničevanje te odločitve.«

Med prvo verzijo zakona o plebiscitu, delno sprejeto na seji ustavne komisije 23. novembra 1990, in drugo, ki je bila sprejeta na seji iste komisije 4. decembra 1990, je bilo nekaj razlik v formulacijah razlage o pomenu plebiscita. Bistvene so bile naslednje razlike: v prvi verziji je bilo izrecno navedeno, da Slovenija »pridobi pravni status neodvisnosti in samostojnosti na dan razglasitve izida tega plebiscita«, v drugi pa je bilo povedano le, da »na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino Republike Slovenije«. V prvi verziji je bilo dalje izrecno povedano, da Slovenija »ne bo več združena v SFRJ«, v drugi pa, »da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ«. In nazadnje, po prvi verziji: »Slovenija kot neodvisna in samostojna država (bo) lahko sklepala meddržavne pogodbe in konfederalno pogodbo z demokratičnimi državami drugih jugoslovanskih narodov«, po drugi verziji pa plebiscitna odločitev za neodvisno in suvereno državo zavezuje Skupščino RS, da »začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe«.

Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je bil sprejet 6. decembra 1990 pa se v ključnih vsebinskih točkah glasi:

1. člen: Na temelju trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe se v Republiki Sloveniji izvede splošni ljudski referendum (v nadaljevanju: plebiscit) za odločitev, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država.

2. člen: Na plebiscitu glasovalni upravičenci z »da« ali »ne« odgovorijo na vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Vsebinski del glasovnice se glasi: »Vprašanje: ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?
Odgovor: da – ne (obkrožite odgovor, ki ustreza vaši volji)«.

3. člen: Odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je sprejeta, če se je zanjo izrekla večina vseh glasovalnih upravičencev.

4. člen: Na plebiscitu sprejeta odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe.

5. člen: Plebiscit se izvede na nedeljo, dne 23. decembra 1990.