Slovenska javnost in politika o plebiscitni odločitvi

V torek, 13. novembra, je bil v časopisu Delo pod naslovom Sedem točk za suverenost  objavljen članek, v katerem je bilo povzetih sedem glavnih točk tega dne že sprejete plebiscitne strategije Demosa s kratko razlago okoliščin, ki so narekovale to odločitev. Hkrati je Delo na prvi in tretji strani obširno in s številnimi uredniškimi poudarki objavilo novico in prve odzive nanjo. S tem je bila slovenska javnost seznanjena z odločitvijo poslanskega kluba vladajoče koalicije o izvedbi plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije. Po sestanku v Poljčah v petek, 9. novembra 1990, vsaj za Demos ni bila več možna pot nazaj, objava v Delu pa je to odločitev še javno utrdila. Zanjo je mobilizirala slovensko pomladno osamosvojitveno gibanje, ki je zavezovalo vse politične stranke, tako koalicijske kot tudi opozicijske.

Oba uredniška komentarja odločitve iz Poljč jutranjika Delo sta bila odločno pritrdilna. Za Janka Lorencija je bila Demosova odločitev, da naj se Slovenija na plebiscitu odloči o tem, ali hoče ostati del Jugoslavije ali ne, pravo olajšanje: »Oblast nas je zadnje tedne vedno bolj pekla na majhnem ognju negotovosti, ali sploh ve, kaj hoče. Bolj ko je govorila o suverenosti in samostojnosti, bolj je prisegala na konfederacijo. Ljudstvo, polno spominov na predvolilne obljube, je postajalo zbegano … Jugoslovanska in mednarodna konstelacija se lahko čez noč spremeni tako, da bo pot iz Jugoslavije zaprta skoraj hermetično.«  Danilo Slivnik pa je pohvalil temeljitost Demosove zahteve po izvedbi plebiscita o takojšnji osamosvojitvi Slovenije: »… tri dni po presenetljivi novici iz Poljč se zahteva z bliskovito naglico širi od institucije do institucije in povsod dobiva načelno podporo ne glede na poprejšnje mnenje o njej … Vendarle pa je neizpodbitno, da se v tem hipu v njenem ozadju bijejo različne bitke in da je proizvod različnih nasprotij … Pri tem ne gre samo za nasprotja med vladajočo koalicijo in opozicijo ali pa na primer med vlado in predsedstvom, ampak tudi za nasprotja znotraj Demosa, same opozicije, pa tudi vlade in političnih strank.« V vsakem od obeh komentarjev je bil opažen po en od obeh poudarkov izvirne pobude, oblikovane med drugim v obliki naslednjega plebiscitnega vprašanja: »Ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?« Lorenci je opazil, da je bil v Poljčah plebiscit zamišljen kot »pot iz Jugoslavije«, ne pa »v konfederacijo«, Slivnik pa, da je bila načrtovana »takojšnja osamosvojitev«. Opazila sta tudi dve bistveni lastnosti družbenega prostora, v katerega je bila vržena plebiscitna pobuda. Po eni strani, da je bilo ljudstvo, polno spominov na predvolilne obljube, zbegano, po drugi strani pa, da institucije (vlada, stranke, predsedstvo) plebiscitne pobude, preden je bila podana, načelno niso podpirale.

Sledili so medijski in politični poskusi mehčanja in relativiziranja plebiscitne strategije. Ves čas po volitvah aprila 1990 in v času neposrednega uresničevanja plebiscitne pobude je bila upoštevanja vredna možnost, da bi se vsaj dve opozicijski stranki plebiscitni strategiji odločno uprli, če bi si upali. Ker pa si odpora zaradi tedanjega razpoloženja slovenskega javnega mnenja nista mogli privoščiti, jima verjetno ni preostalo drugega, kot da sta po eni strani izražali načelno soglasje s plebiscitno pobudo, po drugi strani pa poskušali vplivati na njeno uresničitev, tako da bi jo zavlekli, zmehčali, relativizirali, jo tako ali drugače pogojili in odložili. Politiki in novinarji, ki so zagovarjali »mehak in počasen prehod«, so ponavljali in poudarjali očitke Demosu, da je sprejel pobudo sam, enostransko, brez poprejšnjega posvetovanja z vsemi strankami, da je postavil nedopustno kratek rok za izvedbo plebiscita, da bi bilo treba še pred plebiscitom preučiti in upoštevati številne in raznovrstne analize posledic osamosvojitve, da bi bilo treba sprejeti določene predhodne zakone in druge ukrepe, opraviti nujne diplomatske posvete, da naj bi plebiscit nikakor ne pomenil odcepitve, ampak nadaljevanje politike osamosvajanja znotraj jugoslovanskega prostora ipd. Celo predsednik Socialistične stranke Viktor Žakelj, ki je še 4. oktobra 1990 v skupščini zahteval izvedbo plebiscita konec istega meseca »ali najkasneje v začetku novembra« (torej v manj kot enem mesecu), pogojeval pa ga je zgolj s sprejemom zakona o plebiscitu, je 13. novembra istega leta izjavil za Delo, »da bi pred plebiscitom morali sprejeti moderni zakon o državljanstvu, zakon o plebiscitu, vzpostaviti politično komunikacijo z zunanjimi političnimi silami … tako resnega vprašanja /pa po njegovem mnenju/ ni mogoče zastaviti prej, preden vlada ne naredi temeljite študije, kaj bi to za Slovenijo pomenilo. Osamosvajanje je lahko le proces …« Ciril Ribičič je ob isti priložnosti povedal, da jih je Demos postavil pred izvršeno dejstvo, predlogu pa je zameril, »da je v njem celo opredeljen rok za izvedbo plebiscita«. Zdelo se mu je, »da je rok konec decembra prenagljen. Tudi zato, ker smo se v stališčih naše stranke opredelili, da je treba najprej resno poskusiti s konfederalno opcijo. Odcepitev je možna, če se izkaže, da jugoslovanska konfederacija ni realna. To pa se ne da preizkusiti pred konstituiranjem novoizvoljenih oblasti v drugih jugoslovanskih republikah …« Ribičič je še opozoril na odklonilno stališče mednarodne javnosti do držav, ki da poskušajo razbijati svoje dosedanje skupne države, »ne da bi prej poskušale doseči njihovo preoblikovanje. Manjkajo tudi resne gospodarske analize, da pridemo do njih, pa potrebujemo nekaj časa …« Mile Šetinc je za LDS izjavil, da se njim »zdi vprašanje, kako do samostojnosti, ali z ustavo, referendumom ali s plebiscitom, bistveno manj pomembno kot vprašanje, kaj po samostojnosti«. Opozoril je na vprašanja ohranitve jugoslovanskega trga in delitev premoženja in dolgov v federaciji. Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan je plebiscit označil kot »nujno stopnico do uveljavitve slovenske samostojnosti in suverenosti. Plebiscit še ni odcepitveni akt, kot ga predstavljajo ponekod v Jugoslaviji, saj omogoča vstop tudi v jugoslovanske integracije, zgrajene seveda na novih temeljih. Napak bi bilo namreč podirati mostove in postavljati mejo na Kolpi, saj bo Slovenija še naprej prisiljena živeti na tem končku Evrope.« Glavni urednik Dela Božo Kovač je ta in podobna mnenja povzel v stališče, da »ni mogoče reči, da je plebiscit odveč … odgovori na vprašanja, čemu plebiscit, kdaj, na kako postavljeno vprašanje naj vprašani odgovori, tako sploh niso enoznačni …«